Ljudje smo čudovita bitja, dokler več nismo. Yin/Yang, Praznost/Polnost, vse je pomešano.
Znotraj sebe imamo dva vidika. Eden je tisti, ki nam govori o nas samih, drugi pa tisti, ki nam govori o drugih. Drugi so lahko drugi ljudje ali drugi predmeti, telesa, njihova čustva ipd.
Ljudje imamo prečudovito sposobno dovoljevati drugim, da so kdor so. A v trenutku, ko začnemo z našimi mislimi, čustvi, občutki ustvarjati v našem umu potrebo, željo, namen, da pa bi moralo to, kar mi doživljamo kot njih biti drugačno, pa se začne mentalna igra, ki ni samo naša. Težava je namreč v tem, da to, kar ustvarja kdorkoli odmeva.
Bolj namreč premišljujemo, se ukvarjamo s tem, kakšno bi nekaj moglo biti ali na kakšen način se izražati, bolj znotraj sebe prebujeno odmevanje, ki nam govori o našem odnosu z drugimi. Pa ne samo govori, temveč tudi dobi fizično obliko kot misli, ki jih mislimo, kot čustva, ki jih čutimo, kot občutki, ki jih čutimo, kot spomini, ki se jih spominjamo.
Naša prava in resnična narava je prazna. In to ni le nekaj, kar je otipljivo kot praznost temveč kot resnična praznost. Če se lahko praznosti dotaknemo z mislimi, jo izgubimo, saj jo potegnemo v svojo sobo odmevanj. Iz praznosti naredimo odmev, ki pa ni več praznost.
Praznost je prazna in to ne na način, da bi jo lahko opisal skozi svoje misli. Ko je tu je misel tista, ki se je zave, a bolj jo hočemo okušati z mislimi, bolj praznost postane nekaj drugega. Misel jo namreč okuži še z vso drugo vsebino.
Starodavni pravijo, da je namen meditacije okušanje misli, ki je eno usmerjena.
Enousmerjenost pomeni, da gleda v eno smer. Narava misli je tista, ki se spreminja, ki priteguje druge misli. Misel, ki pritegne druge misli nima jasne usmeritve in fokusa.
In zanimivo, ta fokus ni umski fokus, ki se ga da opisati z mislimi. Kajti če ga lahko opišejo misli, potem je to fokus misli, ne fokus, ki izvira iz praznosti. Prazen prostor, je prostor, ni prazen, je pa napolnjen s praznostjo.
Kvantna fizika nam je leta 2022 z Nobelovo nagrado jasno dala do znanja, da je tisto, kar je lokalno, neresnično. In da je tisto, kar je nelokalno resnično. Praznost, ki jo okušamo z mislimi, je lokalna praznost. In ko samo smo, potem je praznost drugačna.
Biti prazen ne pomeni, da se dobro počutiš v telesu, kajti telo je lokalni fenomen, ki ga izkuša naš um, prav tako ne v mislih ali čustvih. Prava praznost nima nič za opraviti s tem, kar je resnično.
Resnica je le izgovor, da se lahko postaviš na neko stran in jo od tam opazuješ, kajti praznost nima strani, nima mostov, ne meja. Je prazna sama. In če sebe opazuje, no potem…
