Mami kaj bi naredila če bi bila Bog, če bi imela moč in bi lahko spremenila karkoli?
Po glavi mi je šinilo več zamisli, a vsaka odločitev bi prinesla velike posledice. Seveda sem naprej pomislila, da bi izbrisala virus, ki nas je ohromil in povzroča splošno zmedo, tudi smrt, strah… A nič ni brez vzroka in tudi najnovejši virus ne. Vedno se lahko iz danih situacij nekaj naučimo, nekaj spremenimo in vem, da bo tudi tokrat tako.
In tako sem odgovorila: Nič ne bi spremenila. Sin je bil začuden, zato sem mu razložila. Najprej sem pomislila, da bi izbrisala virus SARS–Covid19, a kaj ko vem, da ta virus ni kar tako nastal, saj vedno obstaja vzrok. In samo poglej… Sedaj, ko smo vsi v karanteni, smo popolnoma odtujeni od druženja, od dejanskih stikov z ljudmi. Vse poteka virtualno in šele sedaj vidimo, kako pogrešamo ljudi okoli sebe, kako lepše nam je, če se v resnici družimo, se srečujemo, igramo, klepetamo. Starši smo se ves čas pritoževali nad vami otroci in vas podili od telefonov, računalnikov ter vas prosili: pojdite ven, igrajte se z žogo, pogovarjajte se s prijatelji – družite se! Takrat ste si želeli družbe virtualno preko igric, chatov… In danes mi povej sine moj: Kako rad bi šel na igrišče, poklical prijatelje, da se ti pridružijo in ves dan preživel zunaj na zraku ob smehu in klepetanju? Kako si želiš iti med šolske klopi? In kako šele sedaj vidiš, da je šola kljub učenju čudovita dogodivščina in so učne ure mnogo bolj zanimive kot pa le predelava učnih gradiv na spletu? Torej kaj nas uči vse skupaj? Da so osebni stiki, prijateljstva in vse kar se dogaja mnogo lepši v resnici kot pa virtualno. Uči nas, da se vrnemo k naravi – samooskrba (pomeni, da poskušaš sam vzgojiti rastline za svojo uporabo) in vse to je klic nazaj k naravi. Uči nas tudi, da je pomembna družina in povezanost med ljudmi s katerimi živimo. Kako nas to uči: šole so zaprle vrata – otroci se šolajo doma. Starši so večinoma doma – ali pa delajo zgolj izmenično (bistveno manj kot prej). Če to vse skupaj povežemo se družina ponovno in končno zopet druži – skupaj preživlja čas, skupaj zajtrkuje, skupaj pripravi kosilo, starši pomagajo otrokom pri novih učnih znanjih ipd… In še nekaj nas to stanje uči: da moramo biti hvaležni za vsak dan, ki nam je podarjen ter, da je človeško telo izjemno ranljivo, zato je vsak dan za vse nas poseben in izjemno pomemben.
Tudi drugi pomeni se v tem času močno izražajo: zdravje ljudi – nasproti zdravstvenim sistemom (ki so večinoma na robu obstoja in se jim pripisuje premalo pozornosti).
Varnost: varnost ljudi je izjemnega pomena. Najbolj pomembna pa je kolektivna varnost, kar pomeni, da smo vsi znotraj nekega sistema varni. Da pa smo varni je potreben vsak posameznik, ki mora delovati odgovorno in strpno do vseh posameznikov v skupini. Odgovorno ravnanje pomeni, da delujemo na način, kot se od nas pričakuje – da varujemo sebe in druge ter da delujemo tako kot bi želeli, da drugi delujejo do nas.
V vsaki zgodbi najdemo tiste, ki najbolj trpijo in tiste, ki najbolje pridejo skozi neko zgodbo…. A v tej zgodbi ni zmagovalcev, saj lahko zmagamo le vsi skupaj…posamezniki pač ne morejo.
Predvsem pa se iz te situacije lahko naučimo, da smo izjemno majhni kot posamezniki, a imamo veliko moč kot skupina ter, da smo sami ustvarjalci lastne zgodbe, saj je od nas odvisno kako hitro bomo lahko zopet svobodno tekali po svetu in se družili med seboj.
Zato ne bi spremenila nič, ker je že prav tako kot je. In vem, da se bomo iz vsega tega veliko naučili in da življenje nikoli ne bo več takšno kot je bilo.
Nekateri bodo šli težje čez vse te situacije, nekaterim bo lažje, a vsi bomo večno vedeli kako pomembna je človeška toplina, človečnost, ohranjanje narave in hvaležnost, da smo ostali tu.
Nadaljevala sem: Veš sine moj ljudje se na žalost učimo najbolje iz svojih napak. Te napake so običajno boleče in v nas pustijo težke trenutke. Spomni se, ko si se vrezal v prst? Kaj bi se zgodilo, če bi s svojo super močjo prst nemudoma pozdravila? Naslednji dan bi se ponovno vrezal, in naslednji dan zopet in tako naprej… Zakaj? Ker te ne bi bolelo, ker bi jaz takoj pozdravila tvojo bolečino. Ker pa ti je sedaj nisem mogla pozdraviti boš naslednjič ko boš v roki držal nož zelo previden, saj si ne boš več želel skelečega občutka in bolečin. Povej mi torej – zakaj bi bilo bolje, da bi ti pozdravila rano, če se lahko sam naučiš, da se ne boš več ranil?
Enako je z vsemi težjimi izkušnjami. S tem se učimo in postajamo močnejši. In ko smo močnejši lahko pomagamo tudi drugim, ki še ne razumejo zakaj so izkušnje tako pomembne. A pomagamo lahko le s svojim zgledom in podporo, vse drugo pa mora narediti vsak sam za sebe, kajti če bi prevzel kdorkoli drug na svoja ramena breme bi s tem tudi izkušnjo vzel in se tisti, ki mu je bilo breme namenjeno ne bi nič naučil in ne bi nič spremenil v svojem življenju.
Ne govorim, da ne smemo pomagati, seveda lahko in tudi moramo, a do neke mere in ne v popolnosti.
Sin je razumel, jaz pa sem s tem pogovorom tudi veliko pridobila, saj se vedno in znova učim.
Z Ljubeznijo,
Nataša
