Skrajna nihanja – premišljevanje

OGLAS

Skrajna nihanja vremenskih pojavov in skrajna nihanja občutkov. Ekstremno izražanje narave je postalo vsakdanje – še včeraj v bundi in danes brez rokavov v sandalih. Podobno je z nami. Polna miru in prekipevajoča samozavest mi je pokazala ogledalo, da pa morda res preveč štrlim ven.

Nekaj očitnih podatkov: povprečna dnevna uporaba telefona 11′ – ne, nisem za čim večji ‘izplen’, nisem za vse več, vendar kot da sem zaostala za čredo potrošniške družbe in postala samotar, primerek eksotične vrste.

Kaj je bolj varno? V čredi si varen, vendar je vse težje ujeti ritem galopiranja in brezciljnega pehanja za minljivostjo. Kam gre čreda? Vidim jo, kako drvi proti prepadu … Kje je njen pastir? Srce je pastir vseh občutkov.

OGLAS

Pa vendar je pripadnost tista potreba, ki jo vsi občutimo. Danes sem tukaj in moje srce ni radostno. Kljub temu, da sem pojedla prve dozorele jagode, ki sem jih sama posadila, mi to ni dvignilo razpoloženja. Na vsak način je treba preživeti in poravnati obveznosti za biti polnovreden član družbe.

Kdo sem jaz, da modrujem?! Da si jemljem pravico govoriti. Prav je pogledati življenje in presoditi pristnost povedanega. Pa res bolj štejejo dejanja kot lepo izrečene besede?! Toliko laži je slišati, toliko pohlepa je čutiti in privoščljivosti, tudi hudobije, iskanje lažjih poti. Ne, nočem biti taka, zato nisem. Pa sem res dobra oseba? Vsak, ki izstopa, je obsojen na javno linčanje … Kot v srednjem veku ko so kurili modre ženske na grmadi. Vse v imenu boga!

Bog – kako zlorabljena beseda. Pa vendar biva v vsakem izmed nas. Ali pa ne več, ali pa res drži, da so med nami tudi drugačni prebivalci, saj je nemogoče razumeti, da je toliko ljudi brez čustev?! Ne vem več.

Ali pa so naše misli postale prepočasne in ne zmoremo več ustvarjati podob lepšega sveta. Hrana naj bi nam dala potrebno energijo in pospešila naše misli, da bi sprejemali zdrave in koristne odločitve. Vse bolj imam občutek, da komaj poskrbimo za dnevne obveznosti, da je tako malo ustvarjalnosti, ki bi se dotikala dobrega za vse ljudi, da prav vsak skrbi za lasten ‘izplen’ s tem pa dobiček in ugodje. Ujeti smo v neki začarani krog, ko je sistem postal ‘perpetuum mobile’ – saj se giblje v neskončnost in niti ‘razumne’ debate ga ne morejo ustaviti.

Ne glede na vse vedno posije sonce in nas ogreje. In tudi če se pojavi nevihta in deževje, nas greje sonce znotraj soljudi, ki nam jih življenje pripelje na pot. Srce ve in tudi telo ve … Zato si je dobro postavljati vprašanja, ki imajo smisel, »Kam gremo? Kaj lahko storim? Kaj mi nosi radost?«

Odgovornost je darilo, da soustvarjam svet, ki je prijazen in v skladu z naravnimi zakonitostmi. Najprej začnem pri sebi, da postanem živa priča življenja, nato pa to širim naprej. Naj teče reka življenja tudi skozi tvoje, moje delovanje. Naj bo dobro!

Helena Cesar iz Žarka
https://www.zarek-hc.si/Novice-clanki/skrajna-nihanja/