Skromnost, preprostost

Dežuje. Temno popoldne se je prevesilo v še temnejšo noč. Ovijajo me keltski objemi – glasba iz Cd-ja, ki priplava do mene na dimu dišeče palčke.

 V življenju se mi je ponudila priložnost sodelovanja s skupino ljudi, ki se ukvarja z nudenjem pomoči na domu in z osebno asistenco. Približno tri mesece bo od tega, ko smo se prvič srečali. Živo si lahko prikličem slike, občutke, osebne stiske ob srečanju z Življenjem, ko sem se iz oči v oči srečala s prvo gospo.

S skromnostjo. S preprostostjo. S ponižnostjo.

OGLAS

V beli spalni srajci, skuštranih las, brezzobih ust, obuta v dva različna hišna copata je stala med vrati pred menoj. Bila je čista tujka, a tako znana. Izdale so jo iskrice v očeh. Z nasmejanim obrazom sva si zrli v oči – in tam sva se prepoznali. Ne z besedami. Z globokim pogledom.

Stanovanje je bilo tako skromno, da je bilo že na meji izropanosti in ubožnosti.
A stene polne črnobelih in barvnih fotografij. Lepo uokvirjenih. Iz fotografij je žarela mladost, ljubezen, sreča, radost, Življenje. Iz črnobelih fotografij se je smejala ona vsa presrečna v objemu svojega ljubljenega na njunem poročnem dnevu. Na drugi sliki on kot vojak. Novejše slike so bile slike otrok, vnukov in pravnukov. Vsi obrazi nasmejani. Res, stene so bile polne žarenja.

Po končanem nudenju pomoči, odšlapa gospa umita, počesana in s sveže oplaknjenimi zobmi k lesenemu okvirju, ki je bila pravzaprav zakonska postelja. Z roko mi pokaže na steno fotografij. Nekaj izreče, a je ne razumem. Vrnem ji širok nasmeh. Sezuje copate in se uleže v posteljo. Ena stran postelje je prazna. Verjetno že dolgo, saj je založena s perilom. Na tej strani je tudi omenjena stena s spomini. Stena ljubezni. Stena radosti.

Pokrijem jo. Pobožam jo po laseh. Smeji se mi, s solzami v očeh.
Ali jih čaka?
Ve kje je?

Tisti dan sem opravila še tri čisto podobne obiske.

Hišica ob robu gozda. 15 kilometrov iz Ljubljane. Streha obložena z zelenim mahom, brez ometa, iz koščkov sestavljena skupaj, ko že misliš, da stene sploh več ne držijo, da hiša premore samo še duhove. A v njej živi ona. Stara 93 let.
Najprej sem zakurila peč na drva. Pomagala sem ji iti v kopalnico. Očedila se je. Uživala je v vsaki kapljici vode. Vrnili sva se v sobo-kuhinjo-drvarvnico…kakorkoli človek že imenuje ta Prostor. V peči je ogenj že divje plesal svoj ognjeni ples. V zraku sem čutila, kako se ledeni objem mraza odmika njegovi prihajajoči toploti.

Za zajtrk si je zaželela jajčka. »Pa kavico mi boš skuhala, pa še en Zdenka sirček mora biti v hladilniku.« Zraven je pojedla skorjo kruha, ki sem jo našla med šaro na mizi. Kako je uživala!
Zajtrk je želela deliti z menoj – »Ko si pa tako fletna, pa preveč si suha!« je dejala. Bila je polna zgodb.
Voziček sva od mize zgolj obrnili k postelji, v katero sem jo pošteno zadekala.

Ob odhodu sem še enkrat pogledala nazaj nanjo, saj sedaj sem vedela kje leži, kje stoji njena postelja. Ko prideš prvič v prostor tako ali tako ne veš po kaj si prišel, saj je vse en kaos – urejeno nastlani kaos.
Ko sem že bila med vrati, mi je dejala, naj se fino zadekam, da naj dam kapo na glavo ter da naj nič kaj dolgo ne stojim na mrazu.
Ona, z ruto a-la-stara-mama (kot je rekla sama) in z iskricami v očeh.

Verjemite mi, bilo je preveč. Preveč intenzivno. Preveč čustveno.
Preveč skromno. Preveč preprosto. Preveč ponižno.
Prišla sem domov in se enostavno odpravila v posteljo.
Nisem zmogla več.
Življenje je bilo premočno.

V kakšnih svetovih živimo. Kakšne različne resničnosti živimo. Kako živimo mimo sebe. Se sploh opazimo, da živimo? Škoda je vsakega dneva, ki si ga pokvarimo z zamero, s prepirom, s samovšečnostjo in samopomembnostjo. Vse preveč živimo slepo.
Dan ki ga nismo Živeli, je za nami. Ni izgubljen. A je za nami.
Se bomo še pravočasno zbudili?

Ljubim Življenje!
Skromnost, preprostost in ponižnost, ki pridejo iz Srca.

Dišeča palčka je pogorela, glasba se je izpela.

Naj vam pisani metulji prinesejo lepe sanje – danes, jutri, pojutrišnjem…

Bodite lepo, bodite srečni!
Barbara