Smisel, kje si?

“Ob dotiku zunanjega sveta, se moja speča realnost ponovno potopi v globoke sanje. Če je prav, da se moja bit ni odločila, da bi se vpletla, potem je pesem življenja odpeta.”

S temi besedami v mislih, sem se danes zjutraj prebudila v nov dan. Ne vem od kje in zakaj so prišle.  Na hitro napisane na papir so obstale, ker si jih sicer ne bi zmogla zapomniti. Veliko sem razmišljala o njihovem pomenu. In kot že vem, takoj ko vpletem svoj razum, se vse razumevanje razblini in je vrzel do razumevanja še večja. Notranji vzgib, me je posadil pred računalnik in zapisalo se je sledeče.

V vsaki stvari moramo najti smisel. Moramo si potrditi, da je tisto kar delamo smiselno. Zakaj?

Večina zaposlenih dela za denar. Denar je motivator povezan s preživetjem in ugodjem. Preživetje je naraven in genetski pojav človeka in da želimo preživeti je povsem logičen proces. Ker je proces logičen, že iz tega lahko sklepamo, katero polovico možganov  pri tem uporabljamo. Seveda levo, ker le-ta lahko razmišlja racionalno, samosvoje, egoistično in nenazadnje logično. Za življenje v zunanjem svetu potrebujemo matematiko, fiziko, znanje jezika in računanja, sicer bi težko preživeli v zdajšnjem, trenutnem svetu. Včasih tega niso potrebovali, ker nič od tega ni bil pogoj za življenje. Razen potrebe po preživetju. Kapaciteta naših možganov seveda zmore še mnogo več od tega, kar potrebujemo sedaj, čeprav je že sedaj to mnogo več, kot je bilo v preteklosti.

OGLAS

Zaradi prekomerne uporabe leve polovice, pozabljamo na našo desno. V njej se odvijajo čustva, nežnost, toplina, sprejemanje, vera, predanost, ljubezen in še mnogo stvari, ki na prvi pogled nimajo veliko opraviti z zunanjim svetom. Vendar to ne drži. Desna polovica poganja naš notranji svet. Poganja življenje na notranji strani kože, ki ni vidna zunanjosti. To je stran, v kateri ste Vi in vsi kemični in biološki procesi, ki vas ohranjajo pri življenju. Še več od tega, pa je vaše čutenje.

Trenutna znanost lahko secira človeka na organe in vse fizično kar obstaja znotraj vašega telesa. Še vedno pa ostaja nepojasnjen proces misli. Od kje prihajajo, kam grejo? Kje se rojeva čutenje? Kje je center čustev? Od kod pride bolečina? Občutek sreče?

Vsa dogajanja znotraj in zunaj vas samih, so vaše življenje. Zelo je krhko in še vedno ne-dokazano. Okrog njega se postavljajo neodgovorjena vprašanja in ob tem ostaja prazna vsa znanost. Kot je življenje skrivnost, so skrivnostne poti vsakega človeka. Navado imamo reči, da je življenje pot. Vendar pot ima začetek in konec, je res tako tudi z življenjem? Kaj pa je to vmes med začetkom in koncem?

Vse to je življenje, z vsem, kar je v njem. Vi ste del življenja in življenje je del vas. Ste celota tega začenjanja in končevanja. Kot se rojeva in umira narava, smo del nje in z nami se dogaja enako. Kot rastlina proizvede seme iz katerega se bo rodila nova rastlina, smo tudi mi semena novemu življenju. Ni pomembno ali gre za fizično nadaljevanje življenja v smislu starševstva ali pa zgolj puščanje odtisa na drugačen način. Morda napišete knjigo, nekoga naučite novih spretnosti, vzgajate ali kako drugače na druge prenašate svoje notranje čutenje.

Vsak obstoj ima vpliv na celoto. Ker smo del življenja, že z svojim obstojem, vedno in povsod vplivamo nanj. Kultura vzhoda se tega mnogo bolj zaveda. Razvoj zahoda bolj krepi levo polovico možganov in ta način je v njegovem zunanjem svetu edini sprejet. Vse kar “diši” po čutenju in mehkobi desne polovice, se izgublja v večini levice. Vse bolj, ko krepimo levo stran, večja je notranja praznina desne, ki jo občuti sodoben človek. Tudi ta “praznina” ne obstaja v materialni pojavnosti. Vprašajte kirurga, če je že kdaj naletel na praznino.

To praznino želimo zapolniti. Kot preživetje telesa, je tudi ta potreba po izpolnjenem življenju del našega DNK-ja. Tudi jaz je ne morem dokazati, kot je ni zmogel nihče. Vendar obstaja in tega nihče ne more zanikati.

Z razmahom materializma smo dobili novo potrebo. Ker smo ves čas “zasuti” s predmeti in informacijami, ne poznamo več praznine. Še več, praznina je postala zastrašujoča. Praznina pomeni ne imeti, si ne lastiti, ne posedovati, ne zmagovati, ne prevladovati. Naša potreba je postala kopičenje, ker si tako kupujemo lažno varnost. Ker je naše življenje zelo krhko in nepredvideno, se želimo (zgolj lažno) zaščititi pred minevanjem. Konec življenja ni minevanje, je zgolj transformacija, kot rastlina in njeno seme, vendar mi tega ne razumemo več.  Zunanji ščit si naredimo s predmeti in lastnino, ki nam pripadajo v zemeljskem življenju. Pozabljamo pa, da s tem zgolj gradimo svet zunaj nas, medtem ko je notranjost povsem zapostavljena.

Zmotno je mišljenje, ki pravi, da je potrebno zapolniti notranjost. S čim? Kaj pa je tisto, kar nam daje občutek izpolnjenosti? So naše službe, premoženje na bančnem računu ali zemljiški knjigi? Je to res edini smisel? Mora biti smisel res viden in oprijemljiv na zunanji strani kože?

Nič od naštetega ni smisel življenja. Ne zunanje, ne notranje kopičenje. Vse to je balast. Je kot igra Monopoly. Ko odidemo, vse pospravimo nazaj v škatlo in nekdo za nami bo igral novo igro. Smisel življenja ste vi sami. Povsem razgaljeni, takšni kot ste prišli na svet. Dano vam je bilo vse, da ste lahko preživeli do tega trenutka. Ko pogledate nazaj, koliko nepotrebnih skrbi ste si naredili. Bali ste se črnih scenarijev, ki se nikdar niso zgodili. Kolikokrat ste se smejali samo zato, ker so vas naučili, da je dobro, če vas vidijo srečne? Vse kar ste storili, je v življenju pustilo odtis. Še vedno se premalo zavedamo, da s svojim notranjim čutenjem, vplivamo na okolico. Kot kapljica vode, ki pade na vodno gladino in se njeni krogi širijo v naslednjega in naslednjega. To ste vi. Ste v jedru življenja in valovite navzven. Zato je pomembno kaj zapolnjuje vaše jedro. Je to dobrota ali nevoščljivost?

Kot znotraj, tako zunaj. To so nas učili že predhodniki. Iz pomaranče iztisnem pomarančni sok in ne jabolčnega, kajne? Zato smisel ni nekaj, kar iščemo. Bolj ko iščemo, bolj se nam izmika in ves čas zgolj tečemo za nečim zunanjim, kar fizično ne obstaja. Smisel nima materialne oblike. Smisel zgolj  JE. Vi obstajate in s svojim obstojem, ste smisel sami po sebi. Smisel ustvarjate vsak dan posebej, s tem ko samo ste. Smisel je vpliv vaše resnične notranjosti. Če ste dobri, boste ustvarjali dobro okolico. Če jezni, se bo okrog vas nabirala jeza. Če žalostni, bo še več žalostnih dogodkov. Če se počutite osamljeni, vas bodo ljudje še bolj zapuščali in še bi lahko naštevala. Če se vprašate, kako živite ta trenutek, vam bo povsem jasno, kakšna je vaša notranjost.

Vaš klic po smislu ni iskanje le-tega. Smisel že ste. Edino na kar lahko vplivate in to lahko storite edino vi sami je, da se trudite za razvoj desne polovice možganov. Že zgolj vsakodnevna hvaležnost za še en dan življenja, bo spremenila dojemanje sveta. Ni samoumevno, da ste živi. Nekdo vas hoče v življenju. Življenje vas hoče, kot sestavni del celote. V hvaležnosti do življenja je ves smisel našega obstoja. Delajte, vendar ne delajte samo za denar. V službi niste samo zaradi denarja ampak zaradi vaše energije, ki jo dodajate vašemu kolektivu. Vaša služba je le manjša celota, ki je del večje celote. Enako je v družini ali šoli ali katerem koli drugem povezovanju z ljudmi.

Smisel bivanja je velika odgovornost. Kar bo valovalo iz vas, bo kot kapljica iz kroga v naslednji krog. Morda nikdar ne boste izvedeli, do kam je segal vaš vpliv in koliko krogov ste pognali in koliko jih še boste poganjali v naslednjih generacijah. Sicer pa to ni pomembno. Kvantiteta nima nič skupnega s smislom. Smisel je moč najti že v tem, da se tega zavedamo. Potem težko ne delamo dobro. Smiselno, kajne?