Če bi napredek merili po tehnoloških dosežkih, lahko rečemo, da smo napredni. Ali smo tudi bolj srečni? Smo nadvse informirani in morda zmotno mislimo, da lahko izvemo o vsem, kar se dogaja po svetu.
Kaj pa znanja, ki so jih nekoč poimenovali ezoterična, skrivna?
Sicer mislimo, da so danes dostopna vsakomur, a v resnici za ta znanja rabimo pravega duha. Kajti govorijo nam, da smo majhen del vesolja in da bi ne smeli nikoli pozabiti na minljivost, obenem pa se zavedati večnosti.
Vsaj v zahodnem, bolj naprednem svetu, znanost korenito vpliva tako na človekov pogled na svet in njegovo razumevanje tega kot tudi na kulturo bivanja. Poglejmo samo sodobno medicino in njeno protagonistko farmakologijo, ki sta na podlagi znanosti dosegli neverjeten razvoj. Farmakologija vsakodnevno iznajde kakšno novo zdravilo, staro pa vzame iz uporabe, ker so se kar na lepem pokazali škodljivi stranski učinki. Paradoks je, da smo ob razvoju medicine in farmakologije manj zdravi in neozdravljivih bolezni ne premaga nobena znanost. Rak prerašča v pandemijo, videti je, da je kroničnih bolezni vse več, ljudje so vse bolj odvisni od zdravil in medicine.
Sergej Nikolajevič Lazarev, oče karmične diagnostike, ki je ena izmed metod bioterapije, pravi, da je medicina kot tisti voznik avtomobila, ki vpraša za pot, in ko izve, da se pelje v napačno smer, odvrne, da nič hudega, saj ima močan avto, pa tudi rezervno gorivo. Prepričan sem, da smer v katero se razvija medicina ni prava. Ne verjamem, da bo naše življenje bolj kvalitetno, če bomo lahko prav tako kot dele avtomobila zamenjali dotrajane organe ali celo ustvarili umetne.
Zdravilci in zdravniki navijajo za sobivanje sodobne medicine in starodavnih znanj tradicionalnih medicin, kot sta kitajska in indijska. Ti tradicionalni zdravniki kljub pomanjkanju tehnologije marsikdaj znajo človeka pozdraviti; zdravijo ga celostno, kot rečemo. Njihov poklic je poklicanost in za svoje poslanstvo so bili iniciirani v znanja, ki so delno tudi ezoterična. Nemalokrat namreč ob zdravljenju začutijo usodo človeka, ki ga zdravijo, in s katero je bolezen lahko zelo tesno povezana. Zdravnik sodobne medicine nima take vrste znanj in ni razvijal tovrstnih občutkov Take vrste medicina pomeni ukloniti se univerzalnim načelom, ki so del človeške biti in se nahajajo v podzavesti kot arhetipski vzorci. V okviru teh univerzalnih načel lahko najdemo kriterije, po katerih se v primeru bolezni ravnamo.
Kaj pa usmerja današnjega zdravnika?
Ravna po zahtevah zavarovalnic; otepa se z nerazumljivimi normativi, ki mu ne dovoljujejo, da bi se z bolnikom sproščeno pogovoril, saj je njegova čakalnica prepolna; bori se z dilemo predpisati zdravila, za katera ve, da imajo tudi škodljiv učinek. Mogoče se celo sprašuje o kriterijih znanstvene dokazljivosti učinka zdravila. Z druge strani pa je večja verjetnost, da bomo s celostnim pristopom bolj učinkoviti. Takšno razumevanje nam odpre pogled v resničnost, ki ni le razumsko, fizično, ampak tudi metafizično razumljiva. Zdravnik bi moral ugotoviti vzrok za neravnovesje, ki je povzročilo bolezen. Zato težave, ki se manifestirajo na eni ravni, denimo čustveni ali duševni, ne moremo obravnavati ločeno od telesne ravni, kar se pogosto dogaja v sodobni medicini.
Podobna situacija je tudi na drugih področjih našega življenja. Namesto, da bi nam tehnološki razvoj pomagal lažje živeti in bil dostopen zlahka in vsem, naše težave postajajo vse večje – globalizacija prinaša tudi globalne težave. Postaja nam očitno, da znanost in njen enostranski materialistični pristop dolgoročno ne bosta rešila problemov človeštva, namreč vse bolj se zapletamo v labirint potrošništva, ki ga za svoje funkcioniranje potrebuje zahodni sistem. Potrošnika mora obdržati za vsako ceno, zatorej zato nenehno ustvarja umetne potrebe. Te nam življenje komplicirajo naprej, namesto, da bi ga naredile bolj prijaznega.
Vse bolj pogosto se sprašujemo o smislu takšnega načina življenja in razmišljamo, koliko znanstvenih dosežkov in odkritij zares koristi človeštvu in ali ne podvomiti v njih verodostojnost.
Pomislimo samo, koliko neverjetnega znanja so imele civilizacije že pred več tisoč leti, in se lahko samo čudimo, kako so prišle do teh vedenj, ko pa naj bi ne imela današnjih tehnoloških pripomočkov. V tem trenutku ljudstva na Zemlji živijo več različnih časov: skrajno visoko tehnoloških, nekaj tisoč kilometrov stran v skrajni bedi in pomanjkanju, spet na drugem koncu oble odmaknjeno od nesmiselnih zahtev civilizacije in v sobivanju z naravo.
Prav v vseh teh bivanjih pa so mnogi posamezniki, ki razumejo, da je Zemlja bitje, da je to tudi vse Vesolje in da torej vsi mi utripamo s planetom, ki je nekaj predstavljivega, in s kozmosom, ki nam ostaja večna uganka.
Človek je telo, prav tako kot Zemlja, prežema ga splet energij, prav tako kot prežema Vesolje, nad vsem tem pa obstaja duh. Torej smo duhovni tudi ljudje. Morda bi se iz te nesmiselne zmede, v kateri smo se znašli in se iz nje ne znamo rešiti, izvili lahko le tako, da pričnemo ravnati, kot da se zavedamo te bivanjske večdimenzionalnosti. Vsak naš odnos do sočloveka ima ravno tako več dimenzij, ves pojavni svet ima nam prikrito, notranje življenje.
Je preveč pričakovati od današnjega človeka, da ugleda nevidno in začuti nepredstavljivo?
