Živimo v napetih časih. Zdaj smo zares stopili v tunel kolektivne transformacije, o katerem sem pisala že marca. In nihče med nami ni imun na to, kar se dogaja in kar se bo še dogajalo. Ker ne more biti. Zdaj je čas, ko se bomo morali predvsem čim bolj zdravo soočati s frustracijami (svojimi in od drugih) in se hkrati ves čas zavestno centrirati, da ostajamo v čim bolj nevtralni drži svoje najboljše verzije sebe. Kajti takrat, ko smo v notranjem centru in miru, ko stojimo v prostoru ljubezni, to isto vibracijo držimo tudi v energijski mreži kolektivnega polja. In ko je dovolj takšnih lučk, se začne spreminjati tudi vibracija celotnega polja.
Veliko nestrpnosti je že v zraku, veliko jo še bo. In ne smemo si delati utvar, da nas osebno stvari ne bodo frustrirale (strašile, jezile, nervirale …). Bodo nas, vsakega med nami, brez izjeme. Nekoga bo frustriralo, ker mora nositi maske, drugega bodo frustrirali tisti, ki jih ne nosijo. Nekatere bodo dušili represivni ukrepi, ki bodo še sledili, drugi bodo izgubljeni, če ne bo jasnih pravil, kaj lahko in česa ne. Nekatere bodo frustrirali »teoretiki zarote«, druge bo frustrirala zaslepljenost prvih …
Frustracije torej so in bodo del našega pohoda skozi tunel. Se mi pa ob tem zdi pomembno izpostaviti par stvari.
Prvič, ko smo frustrirani, si moramo dovoliti to frustracijo občutiti in jo predelati. Ne jo tlačiti, ker se bo sicer samo potuhnila in izbruhnila ob naslednji priložnosti v še hujši obliki. Vendar predelava frustracije ne pomeni, da gremo na FB, k sosedu ali na ulice in začnemo bruhati ves gnev, jezo, sovraštvo in gnus, ki se je nabral v nas. Naučimo se frustracije predelati intimno (op. veliko načinov obstaja za to) in dokler ne občutimo, da smo čustveni naboj sprostili, se zavestno vzdržimo kakršnihkoli reakcij. Reagirajte, ko boste že v nevtralni drži. Tako boste v kolektivnem polju podprli konstruktivno nastrojenost, ne destruktivno. Prav je, da delimo informacije in zgodbe, ki širijo obzorja in odpirajo oči ampak, naj bodo napisane ali izrečene v nevtralni drži. Kajti ta deluje s popolnoma drugačno vibracijo, kot če izhaja iz jeze, strahu ali arogance, da mi pač že vemo!
Vibracije so tiste, ki spreminjajo stvari. Velikokrat besede same niso tako pomembne, kot je pomemben ton, vibracija, s katero so te izražene. In ne pozabite, vibracije delujejo v eno in v drugo smer! Lahko podpihujejo agresijo ali ohranjajo mir.
Drugič. Ko ste v sebi, v nevtralni drži, v miru, avtomatično prispevate svojo energijo za ustvarjanje polja z višjo vibracijo, ki pomaga transformirati kolektivne frustracije. Torej, če ste v svojem centru in v svoji integriteti, naredite veliko več, kot si mislite. Samo s tem, da ste. Za to vam ni treba meditirati vsak dan, izvajati ne vem kakšne rituale, ali si delati kakršnekoli samo-pritiske, kaj vse bi še morali. Prispevate že, če zavestno v vsakodnevnem ritmu čim bolj ohranjajte svoj notranji center in dopustite, da mreža isto vibrirajočih posameznikov naredi svoje. Ta deluje samo po sebi, tudi če (še) ne verjamete!
Tretjič. Mreža tistih, ki držimo visoko-vibracijsko polje je veliko močnejša, kot si morda mislite in deluje po novih principih. V njej ni nihče glavni, ki bi edini vedel, kaj je treba in kako. Mreža je kot živ organizem visoko inteligentnih celic, v katerem vsaka celica (vsak posameznik) prispeva najboljše, kar ima. To je organizem, v katerem vsak deluje iz svoje integritete. In integriteta v nas vedno ve, kaj je prav in kaj narobe. V vsaki situaciji.
Ta organizem ne deluje po principu, da najboljši preživijo, za ostale nas pa ne briga. Ta organizem ne ločuje leve in desne. Ta organizem ne obsoja, ne pritiska, ne zahteva, ampak dopušča, da se mreža širi in krepi organsko. Vsaka lučka v tej mreži deluje samo z zgledom, svojim lastnim. In ta organizem nikogar ne pušča samega. Ko se kakšen med nami utrudi, ko mora predelati svoje frustracijo, svoj strah, svojo jezo … drugi, ki so takrat v miru, avtomatično prevzamejo še njegovo delo.
V energijskem polju je ta mreža vsak dan močnejša, deluje sama od sebe, 24 ur na dan, vsak dan. In prav v tem sama vidim luč na koncu predora, zato sem trenutno mirna. Ko me bo znotraj spet kaj streslo (in seveda me bo), me pa pomirja vedenje, da je v tej mreži že dovolj podpore, da bom lažje predelala, kar bo pač prišlo in se potem spet »vrnila« v višje vibracije.
Četrtič. Sama včasih določene stvari začutim v energijskem polju veliko prej, kot se te zgodijo v fizični realnosti, zato morda lažje zaupam v proces, tudi ko se ni možno še ničesar oprijeti. Ampak zadnje tedne sem prav ganjena, ker opažam, da to, kar se vidi v energijskem polju, čedalje bolj oprijemljivo postaja tudi v naši fizični realnosti. Po eni strani vidim strokovnjake – zdravnike, znanstvenike, pravnike in druge, ki so se začeli izpostavljati s svojimi drugačnimi mnenji, ker jim je do tega, da predstavijo še drugo plat vsega, kar se dogaja. Imamo torej ljudi, ki nimajo nobene (politične) agende, samo ozaveščajo nas, opozarjajo na stvari, ki so narobe, vlagajo peticije, predloge za spremembe zakonov, varujejo naravo, šibke v družbi, pišejo medijem, inštitucijam …
Ti ljudje v mrežo dajejo izjemno veliko in to ni samo po sebi umevno. Če se strinjate s tem, kar počnejo, jih podprite. Podpišite, kar pripravijo, ker to delajo za nas. Vprašajte jih, če morda potrebujejo vaše roke, glavo ali čas. Podprite jih z donacijami, ker njihovega dela nihče ne financira. Ti ljudje se dnevno soočajo ne samo s poleni, ki jih dobivajo pod noge, ampak tudi z (medijsko) diskreditacijo, verbalnimi in še kakšnimi drugi napadi na njihovo integriteto. Ni lahko prenašati vsega, kar prileti v njih, verjemite. Tudi oni so marsikdaj utrujeni in naveličani vsega in tudi oni imajo pravico, da predelajo svoje frustracije. Zato se spomnite kdaj tudi na njih, se jim zahvalite, četudi samo v mislih in jih podprite v srcu.
Po drugi strani pa vidim čudovite ljudi, običajne, take kot sem jaz in vi, ki so začeli gledati, kaj lahko v tem trenutku sami prispevajo v svojem ožjem okolju. In koga lahko podprejo. Na vsaki transmisiji zvem za kakšno tako mini iniciativo. Da na primer poskušajo v lokalnih medijih objaviti članke, ki prinašajo kak drug pogled kot ga vidimo sicer v uradnih medijih … Da se zavestno aktivirajo v svetu staršev, da skušajo znotraj sistemov, v katerih delajo, spremeniti stvari, ki ne delujejo in predlagajo, kako se lahko kaj naredi še drugače … Delujejo strpno in brez agresije. So pa samoiniciativni, ne čakajo, da bo prišla direktiva z vrha. Ker oni na vrhu se bodo najbrž zbudili zadnji.
Zadnjič, ko sem poslušala, kaj so govorili ljudje na eni od skupinskih energijskih transmisij, me je prešinilo, da bomo velik prispevek h kolektivni transformaciji prinesli ravno posamezniki, ki se bomo združevali v svojem okolju. Domačem, službenem, interesnem, lokalnem … Da bomo znotraj tega, kar je v trenutni situaciji možno, našli zdravo razumske rešitve tudi za tiste situacije, ki so daleč od zdravega razuma. In ko jih bomo našli, si želim, da jih delimo. Zato, da navdihnejo še koga. Kajti če nekaj deluje v Spodnji Kungoti, je to morda lahko koristno tudi za izziv, ki ga imajo Bohinjski Beli. Vsaka, tudi mala zgodba, mala rešitev, je pomemben prispevek k večji spremembi.
Sama čutim, da se je snežna kepa sprememb že začela kotaliti in da je ni več možno ustaviti. Da se zbuja nova človečnost in nova človeškost. Zato, če čutite, da želite prispevati, razmislite, kaj lahko naredite v svojem mikrokozmosu in pojdite v akcijo. Če ste utrujeni, ker ste bili med prvimi, ki ste začeli valiti to kolektivno kepo sprememb, si odpočijte, naberite moči in bomo ta čas vskočili drugi. Igra bo še dolga, zato bomo najbrž vsi še nekajkrat menjali igrišče in rezervno klop. Če se vam zdi vse brez veze in brezupno, je tudi v redu.
Vse je v redu in vse bo v redu, dokler bomo znali ohraniti strpnost do soljudi in vseh različnih pogledov, ki so zdaj v zraku. Meni v tem trenutku največ zaupanja daje vedenje, da v kolektivnem energijskem polju mreža luči postaja močnejša kot je mreža tistih, ki hočejo to luč ugasniti. In če vemo, da se je vse, kar doživljamo sedaj, najprej začelo dogajati na nevidnih nivojih, se lahko z istim vedenjem veselimo tega, kar nas čaka v (upam, da bližnji) prihodnosti.
Do takrat pa ohranjajmo mirne živce, strpnost in zaupanje! In se vedno znova vračajmo k največji vrlini, ki jo imamo – k svoji človeškosti!
