Pričakovanja so nekaj, kar obstaja v dvojnosti. Dvojnost jih poganja. In pomenijo to, da si nekje in hočeš biti nekje druge. Vsaj tako pravi učenje.
Ampak to je učenje o dvojnosti.
Poglejmo, kaj se v resnici dogaja znotraj nas, saj smo pred tem, ko smo dvojnost enost.
Mi smo prvoosebenjska izkušnja nas. V sebi čutimo sebe kot enost, kot tistega, ki doživlja ta svet v prvi osebi.
To, pa pomeni, da doživlja svet v prvi osebi, pomeni samo to, da je on opazovalec.
Mi vsi zaznavamo, da mi okušamo sebe, da mi okušamo svojo lastno resničnost na način, kjer čutimo, da je le-ta naša lastna. Mi smo opazovalci vsega tega, v prvi osebi.
Opazovalci pa smo iz čisto preprostega razloga, ker jo opazujemo.
A smo še mnogo več, kajti če smo samo opazovalci svoje izkušnje, potem nismo ta, ki okuša. Mi smo tudi okuševalci, izkuševalci, doživljajevalci.
Kako je torej to mogoče, da smo dve oz. tri osebe v eni?
O tem govori Sveto pismo, o tem govori Koran, o tem govorijo vsi sveti teksti.
Sveto trojstvo, torej oče sin in sveti duh.
Vsak od nas živi v svoji resničnosti. Vsak od nas si jo je prikrojil na svoj lasten način.
Večinokrat ljudje v sebi doživljamo dvojnost. Bodisi se nagibamo na eno stran ali na drugo. Pa ne samo to, tudi želimo si doživljati kontrast.
Kontrast je nekaj, kar nam pove, da nekaj obstaja, a da tudi obstaja nekaj drugega. In ti dve stvari sta drugačni.
Učenja Zakona privlačnosti so tista, ki nas učijo potovanja od enega ekstrema v drugega. Torej na nivoju dvojnosti, nikakor enosti, saj tam ni dveh.
Dva obstajata samo v glavah tistih, ki doživljajo sebe kot dvojnosti, torej kot kontrast od katerega potuješ iz ene smeri v drugo smer.
Kontrasti so dobri, a ne?
Vsekakor so, saj jih doživljamo. A kaj v resnici doživljamo, če smo mi okuševalec, opazovalec in izkušnja sama?
Vse kar se rojeva znotraj nas je eno. Eno in edino.
A v trenutku, ko začenjamo ločevati, se to dogaja v našem umu, v našim mislih, čustvih, občutkih, idejah ipd. In potem smo vsaj za trenutek ločeni.
Ločenost ponavadi ne traja samo trenutek, saj si naš spomin vztrajno prizadeva, da bi imel v sebi oba dva aspekta in nas konstantno opozarjal na to, da je eden takšen, drugi pa drugačen.
Ko pa še vstopi v celotno igro aspekt uma, ki se mu pravi intelekt, pa se le ta postavi nad oba in pove, kateri je boljši.
Igra našega življenja nam kaže, katera izkušnja je bolj ugodna za to, kar doživljamo in katera manj. Ni važno, kdo smo v celi zgodbi mi. Važno je, da je izkušnja dobra, vesela, da se dobro čuti, ima dober odtis, ki nam ga pušča v čustvih, spominih.
A glej ga vragca. Vse to je v našem umu.
Um je vsekakor del nas. a ta del, ki je tavajoč.
Je sila, ki nenehno tava, od tu, do tam. In nenehno se spreminja. S svojo vihravostjo pa, da bi vedel, kaj in kako, si nekatere stvari zapomni, jih vrednoti in se o njih odloča. Da je iluzija popolna, pa se poveže z našo prvoosebenjsko izkušnjo, torej tem, ki okuša in vrednoti.
Povratna zanka vrednotenja, ki jo pričara aspekt nas, ki se mu pravi um, je popolna. Saj imamo takrat možnost da doživljamo vse kar se dogaja v sebi. In to je namen, a ne?
Namen je doživljati sebe v sebi, a ne na način ločenosti.
Spodbujanje kontrastov pa počne revno to. Vzpodbuja ločenost, izbiro, ki ni izbira, hrepenenje, ki ni hrepenenje ipd.
Zanimivo je, da ko se postavimo v vlogo očeta, torej tistega, ki je ustvaril vse, da je naše doživljanje, doživljanje vsemogočnosti, vseprisotnosti, vse enakosti, vse ljubezni, vse radosti ipd.
Um pa je tisti, ki nas prepričuje, da je potrebno iti iz tega prostora, ki ga doživljamo sedaj v nek drugi prostor.
Ob tem pa pozabljamo, da drugega prostora ni.
Vse kar je, je namreč tukaj in zdaj. In tukaj in zdaj ne pomeni, tukaj v prostoru in zdaj v času, čeprav se iz vidika uma tako zdi.
Tukaj in zdaj je aspekt nas, ki časa ne doživlja. Prav tako pa ne doživlja prostora. Keč pa je v tem, da ko se um zaustavi v času in prostoru, da se odprejo vrata do doživljanja nečesa višjega, kar je izven časa in prostora.
Kvantna mehanika govori o kvantni prepletenosti. Kvantna prepletenost je nekaj, kar povzroči, da se dva delca med sabo povežeta. Eden tukaj in eden tam nekje, ki je lahko oddaljen tudi svetlobna leta daleč.
Torej kvantna prepletenost.
A pri kvantni prepletenosti nastopi težava, saj traja zelo kratke intervale časa. To pa zaradi ti. motenj, šuma v kvantnem polju.
Zelo podobno Zakonu privlačnosti in doseganju kontrasta.
Tudi pri zakonu privlačnosti se zgodi, da pričakovanja niso dosežena zaradi šuma. V nas se namreč porajajo dvomi, druga čustva, misli, občutki, drugi vidiki, ki želijo biti okušani. In naše doseganje kontrasta se poruši.
Pričakovanja niso nikoli dosežena, če nimamo v sebi zadostne količine notranjega miru, ki je pristen, ko dovolj časa treniramo ljubljenje, da bi naredili otroka. Otrok se zgodi šele takrat, ko je dovolj notranjega miru oz. povezanosti.
Samo konsistentna izkušnja, kar notranji mir v trenutku spočetja je, naredi kreacijo.
In podobno je z drugimi kreacijami, drugimi izkušnjami, ki hočejo/morejo priti v obstoj.
Tudi tam rabimo notranji mir. In le-ta prihaja od Očeta v nebesih, kot bi to reklo sveto trojstvo, iz aspekta znotraj nas, ki nam govori o višji perspektivi.
Zanimivo je, da ko se zlijemo z višjo perspektivo, da ne doživljamo ločenosti kot nekaj, kar je ločeno od nas samih. Kar pa doživljamo, pa je ločenost in neločenost kot drugi obraz kovanca, ki se pojavlja znotraj nas.
