Sočutje ali kdaj to ni

OGLAS

V zadnjih letih je izraz sočutje veliko v uporabi, tako v laičnih kot tudi strokovnih krogih. Ljudje se poslužujemo te besede za opisovat neke vrste “razumevanja drugega”. Rečemo, da smo sočutni. Torej se vedemo v skladu z zadnjimi socialnimi smernicami, smo napredni in sposobni nečesa več. Smo sočutni starši, sočutni prijatelji, sočutni ljudje. Kaj pa v resnici? Smo res vsi tako sočutni in sposobni sočutja v taki meri, da ga dajemo sebi IN tudi drugim?

Zakaj IN z velikimi tiskanimi črkami? Ko predavam o sočutju in temu kaj sploh sočutje je me ljudje običajno gledajo debelo, ko omenim, da se sočutje začne pri nas. Natančneje ko omenim, da ne moremo biti sočutni do drugega, če na prvem mestu nismo sočutni do sebe. Vsaj ne iskreno. To neiskreno sočutje bi lahko poimenovali tudi igrano sočutje. Torej sočutje, ki je socialno sprejemljivo in ne samo, močno zaželjeno in h kateremu vsi posledično težimo.

Seveda smo ljudje zelo plastična bitja in torej sposobni močne prilagoditve trenutnim smernicam. Zato je postalo popolnoma nesprejemljivo, da nekomu ne dajemo sočutja, ker bi pa že morali vedeti, da je tako prav. Ta prav nas pripelje do točke na kateri je kar boleče gledati dve prijateljici, ki v pogovoru hlinita veliko mero sočutja, ko pa je ža na daleč videti in čutiti, da to v odnosu sploh ni prisotno. Tako torej stvar poteka, si lahko rečemo. Vprašanje je samo, če se to igro hlinjenja igramo tudi sami?

OGLAS

Kdaj sem res sočuten?

Sočutje se začne pri nas iz preprostega razloga, da če smo ga sposobni dati sebi v težkih trenutkih razumemo, kako to sploh izgleda v praksi. Če smo torej sposobni v trenutkih, ko pridejo na plan neprijetna čustva (kot so jeza, sram, žalost) sebi ponuditi sprejemanje in nežnost, bomo to sprejemanje in nežnost iskreno lahko ponudili tudi drugim.

Če si pogledamo primer.

Gospa Ana je prišla domov iz službe zelo utrujena. Bil je naporen dan. Doma jo čaka še kup obveznosti, od čiščenja, kuhanja večerje, do likanja. Kaj bo naredila Ana nam pove v kolikšni meri je sposobna sočutja do sebe. V primeru, da tega ni sposobna se bo nemudoma lotila vseh obveznosti, hitela in se še naknadno razburjala zaradi vse krivice, ki se ji dogaja (ker ji seveda nihče ne pomaga in je sama za vse). Če pa si želi ponuditi nekaj sočutja se bo ustavila. Vzela si bo čas zase, za počitek. Morda podelila tudi z možem svoja čustva: “Utrujena sem in potrebujem počitek. Imam občutek krivde, ker se želim ustavit ampak vem, da si počitek zaslužim. Bi mi morda lahko pozneje pomagal pri opravilih?”.  To je primer sočutja do sebe.

Kako bo pa zgledalo, ko bo gospej Ani prijateljica Petra spregovorila o podobni situaciji:

Petra: “Joj Ana, tako sem utrujena. Ne morem več.”

Odgovor gospe Ane, ki se je ustavila in poskrbela zase, bo najverjetneje sledeč:

Ana: “Petra razumljivo je, da si utrujena. Nosiš ogromno bremen. Tvoji dnevi so zapolnjeni z obveznostmi. Morda imaš občutek krivde ob misli, da bi si vzela čas zase. Si ga pa zaslužiš in ti pripada. Zase lahko poskrbiš brez občutka slabe vesti.”

Medtem, ko bo odgovor gospe Ane, ki tega ni storila najverjetneje sledeč:

Ana: “Ah Petra, ne pretiravaj. Vsi imamo vsega dovolj in kljub temu živimo.”

Ko sočutje ni iskreno, to običajno opišemo z besedami “Ne razumeš me”. Ker v resnici ni pomembno, da druga oseba razume popolnoma vse kar govorimo. Pomembno je le, da nas čustveno ulovi, torej, da plava z nami med različnimi čustvenimi stanji. Ko druga oseba tega ne počne, torej ni resnično sočutna, čutimo nerazumevanje in zid. Ta isti zid postavimo sami sebi v težkih trenutkih, predvsem zaradi občutka krivde in nesposobnosti, ker je pomembno, da smo vsemogočni in neprestano aktivni. Zato je zelo na mestu, da se vprašamo, kako poskrbimo zase, ko pride do podobnih situacij? Si vzamemo čas zase?

Avtor: Maja Maraž
https://prinstitut.com/