Vzgajati otroka je največji izziv, pred katerega je postavljena odrasla oseba. Sprva negujemo nebogljeno bitjece, ki joka, vriska, se dere in smeje na ves glas. Zgolj pač je. In starši neprespani in naveličani pobruhanih slinčkov ter pokakanih pleničk do vratu komaj čakajo, da otroček shodi, odvrže plenice in postane mali človek. Ja, takrat se začne obdobje pravih izzivov za obe strani.
Vsak otrok je edinstven in potrebuje malce drugačen pristop in vzgojne prijeme, četudi je iz istega gnezda. Starši pogosto pravijo, da je prvi otrok dokaj ubogljiv, priden in ni kaj dosti trmaril po svoje ter da ne razumejo kako je lahko drugi otrok pravo nasprotje, se pravi uporniški, trmast, neposlušen in hoče vse po svoje. Težko sprejmejo dejstvo, da sta oba otroka popolnoma različni osebnosti, ki sta prišli na svet z njunima individualnima zgodbama, ki jih pač živita, ob bolj ali manj zdravi in podporni vzgoji.
Najbolj pogosta napaka staršev je, da ne poznajo čustev otroka in da ne razumejo sporočil, ki jih staršem pošilja otrok s svojim vedenjem. Uporniško in svojeglavo vedenje starše običajno vrže iz tira, počutijo se nemočne in zato reagirajo včasih agresivno in preveč na prvo žogo.
Ko vzgajamo otroka, nam le-ta »potegne« na plano naše nepredelane vzorce in nezavedne programe, ki se nam vrtijo v ozadju, a se jih ne zavedamo. Otrokovo odzivanje nas kdaj razjezi, lahko tudi zaprepasti ali razžalosti, a vse to je tudi del naših bolečin, s katerimi se očitno še nismo soočili in jih predelali. Zato vedno poudarim, da ko vzgajamo naše naslednike, dajmo prvo prevzgojiti sebe, se poglobiti v naše zavore, netoleranco in nerazumevanje izzivov, ki nam jih kažejo naši otroci, a jih ne zmoremo ali ne znamo obdelati tako, da bi še sebi razjasnili, kje je izvor naših blokad in jeze. Otroci naši pač zgolj so, unikatni.
Čuječa vzgoja je približno zgoraj opisani pristop staršev, ko so v vzgojnih pristopih čuječi, se pravi pozorni na svoja odzivanja na otroke zahteve, prošnje, trmice in iskanje otrokom lastne poti oblikovanja osebnosti.
Da se naučimo ‘brati’ otrokova sporočila in jih razumeti, da ga spodbujamo in vodimo, da spoznava sebe in s tem določena pravila in omejitve, ki veljajo v družini in v življenju v širšem smislu.
Vas starše naprošam, da ste dosledni, ne zgolj v dajanju navodil in omejitev temveč, da ste dosledni tudi sami, saj ste prvi in najbolj pomemben vzgled otroku. Če danes nekaj dovolite, jutri pa to isto prepoveste, otrok izgubi zaupanje v vas, ne počuti se varnega in skozi izsiljevanja in jezne odzive išče stabilnost, stalnico. Vse to pa zahteva od vas staršev, večje napore, čas in energijo kot če zgolj na otroka zavpijete in ga udarite po riti. To je nedopustno.
Ena od mamic je bila iskrena, ko je obiskala moje predavanje na koroškem koncu Slovenije, ko sem povprašala zbrane starše, če imajo že napisana družinska pravila, pa je priznala, da jih še nista s soprogom oblikovala, ker se ona sama boji, da se jih ne bo mogla držati in bi s tem, ko bi jih sama kršila, dajala res slabo in neodgovorno popotnico otrokom. Zato jih rajši niti nima, četudi bi pravila otroci po njenih besedah nujno potrebovali.
Oblikuje se lahko tudi sočutno starševstvo.
Ko so starši sočutni do sebe in do potreb otroka, tudi tako, da jim znajo in zmorejo postaviti zdrave omejitve, skozi katere se oblikuje okvir varnosti za otroka, ko lahko raziskuje svet okoli sebe, odnose in ko svoje zahteve izrazi na primerno varen in sočuten način. Kajti, tudi starši nismo roboti in včasih enostavno ne zmoremo vsega, kar sicer vemo, da bi morali, a ne zmoremo. Ko si to priznamo, lahko razčistimo, kje so v nas blokade in se odločimo, da slišimo dejanska sporočila našega otroka. Ker naši otroci hočejo predvsem to, da smo starši srečni, mirni in zadovoljni.
