Ste se kdaj opazovale v odnosu do svojega dragega? Ste se zalotile, da nekje globoko v sebi čutite potrebo, da mu dokažete, da znate, da ste bolj sposobne, bolj priročne in kar hitro se spustite v tekmovanje kdo je več dosegel, v kako hitrem času lahko kaj dosežete, kateri od vaju je boljši starš, kdo ima več prijateljev oziroma prijateljic in to tekmovanje se običajno preliva še na vsa ostala področja, ki so vama pomembna.
Grozljivo in žalostno kajne? Da vidva kot par, ki sta skupaj v dobrem in slabem, no vsaj nekako tako velja po tihem, tekmujeta. Ne sodelujeta, kot bi se pričakovalo od dveh odraslih, baje zrelih posameznikov, ki se imata rada, skupaj delita mizo in posteljo, morebiti tudi finance, skrbita za otroke. Izgubljata energijo, ljubezen, čas in željo eden po drugem v medsebojnem tekmovanju in pri tem se seveda sodelovanje porine povsem v pozabo.
Poslovno zelo uspešna gospa, nekaj let pred upokojitvijo se sooča s možnostjo ločitve. Zakaj? Zato, ker mož ugotavlja, da je soproga postala nekakšen moški in da se je nekje na njeni poslovni poti izgubila njena ženstvenost, milina, skrb. Samo še renči, grdo gleda in na vsako njegovo besedo takoj vrne tri hitre in odrezave stavke. Možu, ki je tudi sam poslovno zelo uspešen preseda, da ob sebi gleda žensko, s katero je poročen skoraj štiri desetletja, kako z njim tekmuje na vseh področjih. A on je bil tisti, ki ji je vsa leta govoril in jo izzival, naj mu dokaže kako sposobna je. In tako se je naredilo, da sedaj karkoli on naredi, ona to naredi še hitreje in bolje. Ju gledam, kako nemočno jezna sta eden do drugega in kako dolga pot ju čaka ozavestiti, da je partnerstvo, kot že beseda pove, sodelovanje, podpora, skupno iskanje rešitev in ne soliranje ter tekmovanje.
Podoben trend opažam tudi pri mnogo mlajših parih, ko se dogaja, da ženska prinese domov večji prihodek kot moški in s tem si vzame nekakšno pravico, da poudarja svoj prav ob ignoriranju partnerjevega. Zopet z njim sodeluje in mu dokazuje, kako bolj sposobna in močna je od njega.
Sama menim, da ni poanta v tem, da si kažemo mišice in kdo je bolj pameten, premeten, sposoben, zvit ali iznajdljiv.
Ali ne bi bilo fantastično, če bi oba partnerja združila moči, znanje, inteligenco, kreativnost in tako oplemenitila odnos, v katerem bi oba imela odlično podporo eden od drugega? Vsak od partnerjev bi se lahko samozavestno razvijal na svojem poslovnem in osebnostnem področju, obenem pa bi skupaj negovala in gradila odnos, podporo in ljubezen.
Torej spremenimo predznak iz negativnega minusa, se pravi tekmovanja in grdega gledanja, v pozitivni predznak. Plus pomeni, da se par sliši, komunicira, deli si med seboj trenutke negotovosti in izzivov, ko lahko sproščeno poišče nasvet in pomoč pri partnerju in ve, da jo bo dobil.
Ko vemo, da smo varni v zavetju zdravega partnerskega odnosa in si upamo raziskovati področja medsebojnega sodelovanja, potem lahko takšen partnerski odnos cveti, se plemeniti in doživlja prelepe trenutke sožitja. Ob podpori čuječega sodelovanja in podpore lahko vsak od partnerjev razvija svoje najboljše atribute in lastnosti ter z njimi pomaga krepiti odnos. Kjer ni zavisti in jeze, je ogromno prostora za miren razvoj samega sebe in odnosa.
Ja, je težko, ker je potreben mnogokratni pogovor z lastnim egom in z vzorci, ki so vsajeni v nas in se jih ne zavedamo, pa nas vodijo. Obenem se moramo ozaveščati v tem, da dopustimo svobodo misli in izražanja ter da oba v enaki meri želita razumeti drug drugega, brez fige v žepu.
