Sodite, da ne boste sojeni!

OGLAS

Ne boj se tistih, ki nasprotujejo, boj se tistih, ki kimajo.” Marie von Ebner-Eschenback

splošno sprejeto, in obsojati, kar od tega odstopa. Ker je sojenje prej pravilo kot izjema, se lahko tisti redki posamezniki, ki ne sodite, kaj hitro znajdete na zatožni klopi, ker izstopate. Francoski filozof Gustave Thibon je dejal: “Lahko bodisi sodiš bodisi razumeš, ne moreš pa početi obojega hkrati.”

Tisti, ki res razumete okoliščine, dogodke in ljudi, torej nikoli ne boste sodili. Ker razumete, boste le presojali in razsojali. Seveda pa bo to marsikdo razumel kot sodbo in vas zato obsodil. Če boste med zagovorniki neke filozofske, verske ali podobne usmeritve z nasmehom na ustnicah izrekli “negativno” opazko, v stilu: “Ta pa ta ideja tega in tega avtorja se mi zdi bosa,” se bo v skupini hitro našel kdo, ki vam bo skočil v besedo: “Ni dobro soditi!”

OGLAS

“Sem res sodil/a?” vprašajte nazaj. Ali “zdi se mi” res pomeni sodbo ali pa pomeni presojo, stališče, mnenje? Po mojem pomeni le to, da uporabljate svoje možgane in intuicijo, da PREsodite, kaj je prav in kaj ne. Med presojanjem in sojenjem je prepad razlike. Dokler svojih mnenj in presoj ne postavljate nad druge in ste jih sposobni primerno usklajevati z realnostjo, je z vami vse v redu. Če pa vas prevzame prepričanje, da je vaša slika o svetu edina prava in jo želite vsiliti tudi drugim, stopate na področje nasilja, kaznovanja in s tem tudi sojenja. Navadno tako ravnajo ljudje, ki sprejmejo določeno sliko o svetu kot absolutno in jo zagovarjajo kot edino pravilno, pravzaprav kot sveto.

“ZLOČIN” IN KAZEN

Tudi če sprejemate neki svetovni nazor kot svet ali absoluten, pa sojenje ni nujna posledica. Potreba po njem se pojavi šele s polariziranjem sveta in uvajanjem konceptov, kot so greh, zločin, prestopek, žalitev, krivica, nespodobnost. Tem sledi nuja po kaznovanju, zmerjanju, oštevanju, žaljenju, preklinjanju, izobčevanju … In če dobro premislite, se boste morda strinjali z menoj, da presojanje oz. razsojanje še ni sojenje. Slednje še začne šele s kaznovanjem. Ni nujno, da kazen izvršite, lahko jo tudi izrečete, privoščite, zaželite … v vsakem primeru pa je prav kazen skupni imenovalec vsakega sojenja.

Že kot otroci smo prestali fantastično šolo sojenja: “Če ne boš priden, se ne boš smel igrati! – Če ne pomiješ posode, zvečer ne boš smel gledati televizije!” in podobno. Vidite v teh izjavah element kazni? Mnoge malenkosti so bile vredne grožnje, graje ali nasilja – od nepočesanih las ali madeža na obleki do grizljanja piškotov na postelji, preglasne glasbe, poznega prihoda z žura, slabe ocene ali preprosto ne-uboganja volje staršev.
Zdaj tudi mi čutimo potrebo, da bi kaznovali vse, kar se nam zdi neprimerno ali nespodobno. Tistega, ki ima pričesko ali obleko, ki se nam ne zdi sprejemljiva, ne želimo v svoji družbi. Kaznujemo ga z izobčenjem. Tistega, ki ne uživa enake hrane kot mi, označimo bodisi kot zverino ali kot kravo. Neizobraženec je bedak, neroda je lolek, pa tudi za marsikoga drugega se najde zbadljiva etiketa: očalar, čefur, levak, smrduh, blondinka, počasné, težak … še v živalsko kraljestvo se znamo ozreti in dragemu ali dragi reči prasec, svinja, koza, bik, tele, kura, pes, psica ali še kaj.

Kaznovali bi celo predmete, ki se nam znajdejo na poti. Z nožnim mezincem zadenemo v nogo od stola in že mu “j….. mater, očeta, teto in celo boga”, želimo mu, da bi zgorel v peklu ali se zdrobil v prah. Ko čistimo vrt, se napičimo na trn in ga zmerjamo, češ da je prasec debilni, idiot zanikrni, tele presneto. Ubogo rastlino brž jezno izpulimo in poteptamo. Kot da tisti hip nismo zmožni razumeti, da stol in trn nista nič kriva. Pač smo bili nerodni.
Ker smo večji in “pametnejši”, mislimo, da imamo od Boga dano pravico igrati sodnika manjšim od sebe, da jih lahko brez posledic zmerjamo, enako kot so nekoč večji zmerjali nas (oziroma nas še vedno zmerjajo).

Osebnostno zrel človek ne doživlja sveta kot kraja, kjer se mora vse dogajati po njegovih pričakovanjih in muhah. Ko se ob kaj spotakne, se nasmehne svoji nerodnosti, namesto da bi se razbesnel nad prekletim predmetom ali človekom, s katerim si je prizadejal bolečino. Zrel človek ne zmerja in ne obrekuje ljudi, tudi če mu ti niso pripravljeni ustreči. Lahko mu celo primažejo klofuto, pa se ne bo razjezil in se jim hotel maščevalno kaznovati. Nastavil jim bo še drugo lice! Sledila ne bo še ena klofuta, ampak prej opravičilo in objem. Seveda pa obstajajo tudi taki brezčutneži, ki jih niti svetost ne zmehča.

STOPNJE SOJENJA

Ljudje, ki sodijo, so naslednji: kdor izvrši kazen, kdor izreče kazen, kdor naroči kazen, kdor podpre kazen, kdor privošči kazen, kdor zaželi kazen. Najpogostejše oblike kazni so: izobčenje oziroma ignoriranje, prizadejanje fizične bolečine oziroma škode, psihično poniževanje, prikrajševanje, kratenje svobode, izpostavljanje neprijetnim okoliščinam, prisila, izsiljevanje, uničevanje. Bolj “nedolžni” izrazi sojenja so na primer preklinjanje, žaljenje, obrekovanje, oštevanje, posmehovanje, laganje, zmerjanje, nerganje itd.
Sojenje se torej ne začne, ko rečete, da se vam nekaj ne zdi zdravo ali da se vam kaj drugega zdi najboljše na svetu. To je šele presojanje in kategoriziranje. Če pa se ob tem skremžite in z gesto izrazite negativnost do česar koli, kar se vam pri tem zdi slabo, ste že na meji sojenja. Toda vse dokler k temu ne pritaknete elementa kazni, sojenja pravzaprav še ni.

Prva stopnja sojenja je že želja po kazni, denimo izražena v kletvici: “O, da bi ti avto crknil!”, ki jo zakličemo za zoprnim voznikom, ali “Nehaj, sicer boš dobil eno na gobec!” pred nekom, ki vas spravlja ob živce. Prva stopnja so tudi vse prej omenjene “nedolžne” oblike sojenja, ki dišijo po kazni: ko nekoga začnete žaliti ali zmerjati; ko ga pred drugimi obrekujete, da bi ga pred njimi ponižali; ko mu lažete ali pred njim nergate, da bi se slabo počutil ali naredil napako; ko začutite maščevalnost do človeka, ki vas užali ali prizadene.
Druga stopnja je, ko se mu kaj slabega zgodi – ko torej vozniku res crkne avto –, vi pa rečete: “Saj ti je tudi prav!”
Tretja stopnja je, ko tisti, ki vas je nerviral, nervira še koga, vi pa začnete navijati, da bi ga ta drugi človek dejansko udaril na gobec.
Četrta stopnja je, ko stopite do tega drugega človeka in naročite kazen, čeprav le takole: “Plačam ti pivo, če ga udariš na gobec.”
Peta stopnja je, ko se postavite v vlogo čisto pravega sodnika in zagrozite: “Ker si naredil to in to, te bo doletela ta in ta kazen!” (To zelo radi delajo starši otrokom!)
Šesta stopnja je, ko kazen tudi izvršite: tistemu slabemu vozniku s kolom razbijete luči na avtu in mu preluknjate gume; stopite do človeka, ki vam gre na živce, in ga počite na “gobec”.
Lahko gremo še korak naprej – sedma stopnja je obsesivno iskanje razlogov, da bi nekoga kaznovali, tudi če ni naredil nič takega. Seveda kazen tudi izvršite in ponavadi pri tem izgubite občutek za sorazmernost “zločinu”. Že majhno napakico pospremite s težko kaznijo, da bi ja izgnali hudiča iz grešnega človeka, ki se kar ne nauči biti znotraj okvirov “normalnega”. Vaša merila o “normalnosti” so seveda previsoka, da bi to sploh bilo možno. (Tak sadizem je žal pogostejši, kot si morda mislite. Le redko se v novicah znajde šokanten članek o takem sojenju in nasilju, ki ga spremlja, tisoči podobnih primerov pa ostajajo skriti.)
Do osme stopnje sežejo redki, saj je tako skrajna, da bi iz vse zgodovine vanjo lahko uvrstili le Hitlerju podobne psihopate, ki so v svoje osebno maščevanje zajeli množice nasilnežev in mučencev. Da bi lahko dosegli svoje cilje, so morali biti hkrati blazneži in geniji, pa še tako masko so morali nositi, ki je množice spominjala na lastni lik očeta oziroma matere. Mnogi psihologi so že opazili, da taka kombinacija ne more nastati brez družbene atmosfere, ki temelji na sojenju in kazni.

ZA DEBELIMI STENAMI

Sliši se blazno, toda družba že dolga stoletja ščiti tiste, ki sodijo in kaznujejo – če le na očeh javnosti ne presežejo šeste stopnje! Ostale pa sodi in kaznuje; navadno z njimi tako ali drugače obračuna in jih potem izobči. Vsi svetniki, z Jezusom vred, ki so opozarjali ljudi, naj ne sodijo, so končali na takih ali drugačnih križih. Po drugi strani tisti, ki si vzamejo pravico soditi in izvršiti nepravično kazen, marsikdaj ostanejo nekaznovani, če se le dovolj dobro potuhnejo za debele racionalizacije svojega zločina.
Marsikdaj je najhujšega zgražanja deležen prav skesanec, ki se zave svojih napak in jih javno prizna. In ravno takemu, ki je končno razumel in se zato pokesal, bodo celi milijoni ljudi zaželeli in privoščili peklenske kazni. Do onih hudobnežev, ki ničesar ne razumejo in še naprej naskrivaj počno grozote, sodba množic ne bo segla. Kako težko je v taki družbi olajšati dušo z javnim priznanjem dolgoletnih osebnih zablod!

Najpogostejše krivično sojenje je tisto, ki se dogaja v krogu družine med debelimi stenami doma. Sledi mu sojenje na tajnih zasedanjih, političnih sejah, v sodnih halah in konferenčnih dvoranah. Tu se določajo nagrade pridnim in zlasti kazni porednim. Pardon, le tistim, ki so bili zasačeni pri delu. Sami sodniki ne premorejo dovolj pravičnosti in vesti, da bi kaznovali še lastne prikrite grehe, neredko mnogokrat hujše od tistih, za katere javno izrekajo kazni. Prav tako ne premorejo osebne moči, poguma in modrosti, s katero bi sami kaznovali prestopnike. Zato se skrivajo za pravnimi mehanizmi, mrežami postopkov, vzvodov in organov, za privilegiji vladajočih, institucijami prisile in kazni, za orožjem, rešetkami, ograjami, policijo in vojsko.
Če je balkon, na katerem stojiš, dovolj visok in če te od vseh drugih loči široko zavarovan pas, te noben prizadeti podanik ne bo mogel zadeti s paradižnikom ali opeko. (No, danes morajo biti tako visoki, da so že izven dometa ostrostrelcev.) Ni si težko predstavljati, v kakšne nespodobnosti lahko zanese vladarja, ki se postavi izven dometa temeljnih etičnih meril v družbi, katero upravlja.

IDEALI NAŠIH PREDNIKOV

Kralj Salomon, kralj Rama, Konfucij, naš kralj Matjaž (oziroma Matija Korvin) in drugi davni vladarji so bili znani po pravičnosti in modrih presojah. Modrost presojanja vsakega od njih je temeljila na posebnih vrednotah in kulturnih značilnostih, toda povezovalo jih je prav to, da so razumeli in niso sodili. Kadar so izrekali kazni, namen ni bil maščevalnost ter zadostitev sebičnim namenom ali strankarstvu, temveč služenje višjim interesom družbe. Povprečni ljudje takega nepristranskega razsojanja niso bili zmožni, česar pa so se tudi zavedali, zato so najpomembnejše odločitve prepuščali modrim vladarjem, ministrom in sodnikom.
Verjetno je večina zgodb o teh možeh mitizirana ali idealizirana, toda težko se je ne strinjati, da poosebljajo izjemno dobre vrednote. Osupljivo je to, da si niso lastili imunitete in so bili celo za lastne naključne napake pripravljeni sprejeti enake kazni, kakršne so sicer veljale za naklepna dejanja zlobnežev. Varovali so vrednote svobode, poštenja, zdravja, nenasilja, sožitja, blaginje in se podrejali enakim zakonom kot ostali. Bili so dostopni, nepristranski, enaki do vseh, vključno z njimi samimi. Z lastnim življenjskim slogom so postavljali vzor drugim.

Pazljivo preberite naslednje misli indijskega modreca Čanakje: “Ni večje askeze od zavezanosti resnici. Nedostopni vladarji uničujejo ljudi. Zlahka dostopni vladarji prinašajo ljudem zadovoljstvo. Sreča vladarja je v sreči ljudi. Vladar ne razmišlja o osebnih koristih, temveč o tem, kaj zadovoljuje in koristi ljudem. Značaj vladarja vidimo po njegovih služabnikih in ministrih. Nikogar ne bi smeli prezirati. Prisluhniti je treba mnenju vsakogar. Modri možje bodo pozorni tudi na bistre besede otroka.”
V zgodbi o kralju Matjažu lahko preberemo, da “so noč in dan bila odprta grajska vrata in vsak revež si je lahko izprosil milosti in pravice.” Kralj Rama je bil vedno dostopen in pozoren na izjave vseh ljudi. Zvečer je v preobleki obiskoval podanike, da bi slišal, kaj jih teži, in z zornega kota povprečneža videl učinke svoje vladavine. Takrat nihče ni zaklepal vrat, ni bilo bolnih, naravne nesreče niso povzročale težav, povsod je vladala blaginja. Kralja se nihče ni bal in kralj se ni bal nikogar.

STRAŠEN VLADAR = PRESTRAŠEN VLADAR

Različica citata rimskega zgodovinarja in senatorja Tacitusa pravi: “Več ko je v neki državi korupcije, več je zakonov.” In ti zakoni koristijo takim, ki znajo dobro soditi drugim in se izmikati sodbi sebi, saj se prav ti ljudje najbolje znajdejo v zapletenih dvoumnih pravilih in jih vodijo na svoj mlin. Preprostim ljudem se zakoni pogosto zdijo nelogični ali kontradiktorni, zato se z njimi raje ne pečajo.

Dandanes si nihče več ne upa stopiti povsem na stran pravičnosti in zdrave etike, saj bi s tem tvegal izobčenje, izgubo stolčka in zapletena soočanja s premočnimi nasprotniki. Včasih celo smrt. Film bratov Wachowski iz leta 2005 “V kot Vendetta” zelo dobro ilustrira praktično edini možni način, kako obračunati z izprijeno nedostopno oblastjo: moraš se skrivati še bolje kot oni, biti bolj prebrisan kot oni, bolj drzen, odločen, močan, neizprosen in za povrh še malce nor. Obenem pa za razliko od njih neustrašen ter zavezan pravičnosti in resnici, ne glede na vse. Ljudem moraš razkriti vsa prikrivanja in laži in jih spomniti, da so skupaj močnejši od vseh vzvodov represije, kar je izraženo v motu filma: “Ljudje se ne bi smeli bati svoje vlade. Vlada bi se morala bati svojih ljudi.”
Dobro opazujte vladajoče in morda boste v kapljicah znoja na čelu videli njihov strah. Videli ga boste tudi v mašilih, s katerimi začenjajo stavke. Zlasti pa v tem, kako se vedejo do vas: tisti najbolj strašni so pravzaprav najbolj prestrašeni. Menda se temu reče tudi sindrom kolesarja. Saj veste, kolesar se globoko priklanja (recimo tistemu zgoraj) in obenem zagnano mendra (tiste spodaj).

Družba, v kateri oblast temelji na podpihovanju strahu, je silno primitivna. Ne vem, komu ta strah koristi, gotovo pa ne ničemur konkretnemu. Tudi če pogledamo na sam vrh piramide, je težko utemeljiti, zakaj je družba prav takšna. Koga se bojijo tisti na vrhu? Resnice? Pravičnosti? Smrti? Občutka nezadostnosti? Komu se klanjajo? Nekakšni norosti, zagotovo. Očitno se nečesa bojijo, sicer strahu ne bi tudi sami uporabljali kot sredstva nadzora. “Bojte se, da vas ne bo strah!” nam bičajo. “Sodite, da ne boste sojeni! Bodite nesrečni, pa se ne boste hoteli spremeniti!”
Paradoksi, s katerimi odraščamo, postanejo z leti in generacijami samoumevna vsakdanjost, povsem nedvoumne samoumevnosti pa postanejo naši paradoksi. Pod površje ne znamo pogledati, samo oponašamo zunanjost, ki nam jo kažejo drugi. Če sodijo, sodimo tudi mi, čeprav nam to smrdi. Pripadnost čredi nam je očitno več vredna kot prijetno ozračje in razumni sosedje. Kaj naj še dodam? Le besede neznanega avtorja za piko na tisti j….: “Med ljudmi smrdi, a je vsaj toplo.”