Mnogi med nami imamo otroke, ki obiskujejo bodisi osnovno ali srednjo šolo. Vpeti so v slovenski izobraževalni sistem z vsemi svojimi zakonitostmi in principi, pa tudi stereotipi. Tokratno izhodišče sem našla v pripovedi učiteljice na eni od ljubljanskih osnovnih šol ter na delavnici oziroma dogodku v zvezi z spoznavanjem sebe in osebnostjo rastjo.
Moja hči se vpisuje na srednjo šolo, izbrala je gimnazijo in čaka, da se dokončno vpiše ter zaključi osnovnošolsko izobraževanje. Sama cenim učitelje, ki so ji predajali znanje s predanostjo, kompetencami in željo dejansko otroke naučiti vsega, kar se zahteva po predpisanem učnem načrtu, poleg tega so mnogi iskali znanje in ne neznanje, kot je to tako grozljivo simptomatično pri večini učiteljev. Vedno sem zagovarjala stališče, da je otroku treba vedeti, da ima učitelj avtoriteto, da je sicer zmotljiv in je človek, a da je v šoli zato, da predaja znanje in otroci so taisto tam, da ga prejemajo.
Kaj naj bi torej bilo poslanstvo učiteljev po mojem skromnem mnenju? Pa to ne mislim po zakonu ampak bolj človeško, v smislu skrbi za novi rod, iz katerih bodo zrasli otroci v odrasle ljudi, vemo pa, da skoraj več časa preživijo v šolskih prostorih kot pa doma. Zato menim, da so učitelji zelo pomembni, poslanstvo pa bi recimo lahko bilo naslednje:
- Podajanje znanja
- So vzgled
- Znajo kompetentno vzgajati
- So samozavestni in da spoštujejo sami sebe in zaupajo v svoje znanje
- Spoštovanje do učencev
- Da so pozitivno in optimistično naravnani
Vem, da se nekateri učitelji z mojim videnjem ne bodo strinjali, a kaj ko imamo vsi pravico do svojega mnenja, moja želja z današnjim razmišljanjem pa je, da pokažem na izobraževanje in udeležence v tem odnosu z nekoliko drugačne perspektive. Ne morem se strinjati, da ker je nekdo učitelj, je že zato nedotakljiv in zaščiten kot polarni medved, pa četudi ni objektiven, pravičen, zdravorazumski, občečloveški in kar je še kvalitetnih lastnosti. Moja naivnost bi rada videla, da bi se v svojem delu z učenci tudi učitelji imeli dobro, varno in bi bili deležni posluha in spoštovanja tako s strani oblasti, ki kar naprej nekaj eksperimentira z našimi otroki in učitelji ter s strani vedno bolj zahtevnih in tečnih staršev.
Slišala sem za zelo ekstremen primer sedemletnega otroka, ki je zelo agresiven, dovoli si gristi, tepsti in boksati sošolce v prvem razredu, ko pa je učiteljica želela zaščititi druge otroke pred njegovimi nasilniškimi izpadi in je poklicala starše v šolo, je bila s strani staršev taistega problematičnega otroka deležna neverjetnega pljuvanja, obtožb, da je krivična, da ščuva druge otroke proti njihovemu sinu, da nima pojma, kdo je njihov sin in da kdo so oni, skratka šli so se zastraševalno vojno proti zelo kompetentni in kakovostni učiteljici. Torej se ne moremo čuditi, da je otrok popolnoma neprimeren za med ljudi, saj doma sliši od njemu pomembnih ljudi, torej staršev, da je šola brezvezna, da so učitelji kreteni in da je on, otrok, vladar sveta.
Ker je učiteljica poiskala pomoč pri pristojnih inštitucijah ter se želela zaščititi tako kot strokovna delavka, pa tudi kot človek, je bila deležna še več šikaniranja in maščevanja s strani staršev, pravzaprav sta se spravila zoper vse na šoli. Govorim o primeru sedemletnega otroka. Kaj lahko pričakujemo, da se bo dogajalo s tako osebnostjo, ko odraste?
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
