Splav je tema, o kateri se ne govori rado. Pa naj gre za načrtovano, spontano ali umetno sproženo prekinitev nosečnosti. Roko na srce, to je tema, o kateri tudi sama nisem veliko govorila. Izkušnje s splavom nisem imela, prijateljic in znank, ki bi to izkušnjo imele in želele o njej govoriti, pa tudi ne. Vsaj tako sem mislila.
Nepremično zrem v monitor, ki prikazuje notranjost moje maternice in malo drobceno bitjece, ki raste v njej. Nestrpno čakam besede ginekologinje, ki bo potrdila, da ima to drobceno bitjece utrip in povedala, da nosečnost poteka tako, kot mora. A ona ne reče nič. Le obrača ultrazvočno sondo, zdaj levo, zdaj desno, povečuje sliko na monitorju, jo zmanjša, pa nato spet poveča in v tišini proučuje videno.
»Ne vidim utripa,« končno reče. Še naprej nepremično zrem v monitor in iščem besede, ki bi jih lahko izustila. Zdi se mi, da bi morala ob tej novici kaj reči, vprašati. A moj um je v tistem trenutku popolnoma prazen. Ona še naprej obrača sondo zdaj levo, zdaj desno in proučuje videno, nato pa pove, da tudi velikost bitjeca ne ustreza velikosti, ki bi jo pri teh tednih že moral imeti. »Morali boste narediti splav,« reče.
Ko vidi moj skrušeni pogled, ki sem ga končno uspela odlepiti od zaslona, mi reče: »Veste, saj tega je veliko. O tem se sicer ne govori, a mi tega vidimo ogromno.« Verjetno me je želela potolažiti. Ni me. Če sem iskrena, v tistem trenutku verjetno ni bilo besed, ob katerih bi se lahko počutila bolje.
Ko je moj um končno spet začel delovati, je bila moja prva misel, da se je verjetno zmotila. Ko mi je trikrat potrdila, da se ni, mi razlagala, kakšna bi moral biti velikost bitjeca in kakšna je, mi razložila, kako bi se na monitorju videl utrip, če bi ta bil, sem se vdala. Verjetno se res ni zmotila. Razložila mi je, kakšne so moje možnosti, povedala, kaj priporoča, odgovorila na moja vprašanja o samem postopku umetno sproženega splava, me tolažila, ko je videla moj objokani in prestrašeni pogled in me na koncu napotila v porodnišnico, kjer naj bi se dogovorila za poseg. Ko sem tudi tam dobila potrditev, da je malo bitjece res odmrlo, in izvedela, da je splav izkušnja vsake četrte nosečnice, sem se začela spraševati, zakaj za hudiča se o tem ne govori in zakaj ti tega nihče ne pove že prej.
Že udeleženci delavnic za iskalce zaposlitve so me večkrat vprašali, če živim v nekem svojem »LaLa lendu«, kjer je vse lepo. Ne vem. Morda. Priznam, dnevnik gledam zelo redko, ker ne vidim smisla, da bi poslušala o vsej tej negativnosti. Novic tudi ne berem redno. Razen tistih redkih dobrih. Morda bi me vse skupaj ne prizadelo toliko, če bi vedela, da je tega več. Čeprav nisem prepričana. Ko namreč omenim, da sem imela splav, pogosto slišim, da je tega veliko. Vsak pozna vsaj eno osebo s to izkušnjo. Veliko pa je tudi tistih, ki so za splav pogosteje slišali šele po tistem, ko so ga izkusili. To mi daje misliti, da se o tej temi kljub vsemu govori premalo.
Kako koristno bi bilo, če bi se o tem govorilo več, sem spoznala v času okrevanja, ko sem imela kopico vprašanj in nikakor nisem našla ustreznega sogovornika, ki bi mi lahko nanje odgovoril. Ljudje so se z zgodbami o podobnih izkušnjah začeli oglašati šele, ko sem jim sama povedala svojo. Ker se o tem ne govori, ljudje prvi hip, ko jim poveš, niti ne vedo, kaj bi rekli. Tako kot sem ob besedah ginekologinje: »Ne vidim utripa,« brez besed ostala jaz, brez besed ostanejo tudi oni. Nato končno izustijo nekaj od naslednjega: »Je že moralo tako biti,« »Verjetno je tako bolje,« in podobno. Vem, da so vse te besede izrečene dobronamerno, a moje mnenje je, da nikakor niso primerne. To je bilo nekaj, česar, vsaj jaz, v tistem trenutku nisem želela slišati. In v pogovoru z drugimi sem ugotovila, da nisem edina.
Da boste ob besedah »imela sem/sva splav«, ki vam ji bo izrekla prijateljica, prijatelj ali kdorkoli drug, tej osebi lažje stali ob strani, spodaj navajam nekaj stavkov tolažbe, ki jih je morda bolje ohraniti zase, kakor tudi to, kako lahko tej osebi kljub vsemu v težkih trenutkih stojite ob strani.
Lepo lepo vas prosim, nikar ji ne recite, da je tako bolje. Ne veste, kaj je zanjo v tem trenutku bolje. Ne recite ji: »Saj bosta še poskušala in vama bo naslednjič uspelo.« Morda bo, morda ne bo, a to ni bistvo. Bistvo je, da sta si želela tega otroka. Da, prav tega, ki ga zdaj ni več. Ne recite ji, da čas celi rane. Čas je v tistem trenutku lahko prej sovražnik kot pa prijatelj. Ne recite ji »Vse je za nekaj dobro.« Verjamem, da razumsko to ve tudi sama, a v tistem trenutku je to kljub vsemu težko sprejeti. In za božjo voljo ne recite ji: »Poskusi iti naprej s svojim življenjem.« Saj sama ve, da bo prej in slej morala naprej s svojim življenjem, a v tem trenutku tega ne zmore oz. niti morda ne ve kako.
Če ji res želite stati ob strani, boste več kot dovolj naredili že s tem, da jo poslušate, ne da bi ji ob tem dejali karkoli. Pustite ji, da pošlje vse v k***c, da joče ali da cepeta na mestu, če je to tisto, kar potrebuje. Pustite ji, da najde svoj način in izrazi svojo bolečino. Povejte ji, da ji stojite ob strani, da ji boste pomagali, če lahko to na kakršen koli način storite. Objemite jo. In če že mislite, da morate kaj reči, a so se prav v tistem trenutku vse vaše misli skrile v najbolj oddaljen kot vašega uma, ji preprosto recite, da ne veste, kaj reči.
A prav to je tisto, česar velika večina ljudi ne zmore. Hudo jim je, ko gledajo nekoga, ki trpi. In ker ne znajo ali pa morda ne zmorejo le biti v tišini ob trpljenju drugega, želijo pomagati. In dajo nasvet(e) ali povedo svoje mnenje, da le ne bi bilo tišine. Te mučne tišine. A prav ta »mučna tišina« je tisto, kar marsikdo potrebuje bolj kot karkoli drugega.
