V dneh, ko se svet upočasni in se megla raztegne čez pokopališča, se spominjamo tistih, ki so nekoč hodili med nami. A dan spomina na mrtve ni le poklon smrti – je tudi praznik življenja, ljubezni in neprekinjene povezanosti med rodovi.
Rada imam ledeno jasnost, ki me objame ob porajanju dneva. Takrat se v meni prebudi mir in jasen vpogled v občutja. Danes je danes – in te dni so namenjeni spominu na prednike in vse tiste, ki so nekoč hodili po tem svetu. Imenujemo jih »dnevi spomina na mrtve«, pa vendar so mi v teh dneh morda bližje kot kdaj koli prej. Kot da se zame odprejo vrata med svetovi in sem bolj občutljiva za velike skrivnosti življenja, ki jih posredujejo predniki.
Ko o tem razmišljam, me vedno pomiri ena misel: energije se ne da izničiti, le spremeni obliko.
Morda torej moji dragi živijo naprej v meni – v mojih mislih, spominih, morda celo v genih. Vsak izmed nas nosi v sebi sledove prejšnjih rodov. In včasih, ko srečamo človeka, ki ga nikoli nismo poznali, pa ga vseeno začutimo kot »svojo dušo«, se zdi, kot da se del preteklosti znova dotakne sedanjosti.
Nič v življenju ni nepomembno, kajti vsi smo Eno. Ljubezen je tista sila, ki povezuje, preobraža in ohranja življenje – tako, kot so ga nekoč dihali naši predniki.
Drevo spomina
Ob rojstvu prvič vdihnemo, ob slovesu pa izdihnemo. Ob rojstvu nas položijo v leseno zibelko, ob smrti v krsto. Les in drevesa nas spremljajo vse življenje – v dihu, v domu, v toploti. Kako čudovito bi bilo, če bi namesto obilice sveč posadili drevo v spomin na prednike!
Drevo raste, diha, spreminja se in hkrati povezuje nebo in zemljo – življenje in smrt. Takšno drevo bi nam lahko dajalo prizemljitev in občutek pripadnosti, nas opominjalo, da smo del neskončnega kroga življenja.
»Človek se ne more spomniti vseh svojih sorodnikov, a lahko posadi gaj, v katerem se združijo člani njegovega rodu – tisti, ki so bili, in tisti, ki še bodo.« (Anasta, V. Megre)
V teh preprostih dejanjih je nekaj svetega. Saditi pomeni ustvarjati, povezovati in spoštovati. To je dejanje življenja.
Stare slovenske šege
Ko prebiram stare zapise v slovenski pratiki, me vedno znova prevzame, kako globoko je bilo spoštovanje do duš umrlih vtkano v našo kulturo.
Praznik Vseh svetih je cerkev uvedla šele leta 1006, toda številni običaji so veliko starejši in izvirajo iz pradavnih časov čaščenja prednikov. Po slovenskih krajih so ljudje nekoč verjeli, da duše umrlih v teh nočeh obiščejo svoje domove. Zato so jim zvečer na mizo postavili hlebec kruha, blagoslovljeno vodo in kozarec vina – v znamenje dobrodošlice.
Na Štajerskem so dušam namenili celo skledo kuhane kaše. Sčasoma so se ti darovi preoblikovali v običaj, da so jih razdelili med otroke in berače. Na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem so v ta namen spekli posebne hlebčke iz različnih vrst moke, imenovane prešce. Otroci so se gospodinjam zahvalili z besedami: »Bog lonaj in Bog obrni na dobro za verne duše.«
Tako so se ohranjali stari običaji – preprosti, a globoko prežeti z zavedanjem, da življenje nikoli zares ne izgine.
Praznik Življenja
Ko v teh dneh prižgemo svečo, ko se sprehodimo med tišino pokopališča ali med krošnjami dreves, ne obujamo le spomina na tiste, ki jih ni več. Obujamo spomin na življenje samo – na dih, na ljubezen, na krog, ki se nikoli ne konča.
Zato je zame dan spomina na mrtve pravzaprav praznik Življenja.
Praznik hvaležnosti za to, da smo, da čutimo, da dihamo.
Praznik, ki nas povezuje z vsemi, ki so bili pred nami, in s tistimi, ki bodo prišli za nami.
Naj vas v teh dneh objame moč vaših prednikov.
Naj vas spomin napolni z mirom in zavedanjem, da smo – vsi – Eno.
Helena Cesar:
»Pišem, ker verjamem, da besede lahko zdravijo in povezujejo. V svojih zapisih združujem ljubezen do narave, slovenskih korenin in notranjega miru – zavedanje, da smo vsi del istega diha življenja.«
