Ni vsaka tišina v odnosu enaka, saj je lahko pomirjujoča, ali pa jo partnerja občutita kot kazen, ki zaboli.

Pridejo trenutki, ko se še tako zaljubljeni osebi zavijeta v tančico tišine.

Tišina je včasih mehka in nežna spremljevalka intime, božanja, dotikov, lahko je tudi podlaga za razmišljanje, počitek ali hobije, ki se jim par posveti skupaj ali vsak zase. Tišina ima moč, ponudi drugačno vez, za zretje v oči, povezovanje na neverbalnih nivojih. Takšna tišina je dragocena, je darilo ljubečega partnerskega odnosa, v katerem besede niso vedno potrebne.

Tišina v odnosu je lahko zelo prijetna, zasanjana, povezuje in krepi odnos – pa naj se partnerja takrat objemata ali pa uživata sama s seboj – denimo vsak s svojo knjigo ali drugimi dejavnostmi. To, ali je tišina naklonjena, ali pa je boleča, kaznovalna, groba, se vsekakor lahko začuti.

Nemalokrat je tišina v vlogi obrambnega mehanizma, ko se eden izmed partnerjev umakne vase in zapre. V tistem trenutku druga oseba, tista, ki želi komunicirati, to začuti kot zaprta vrata, kot zavrnitev. Tišina lahko sporoča: ” Ne želim se pogovarjati, pusti me na miru.” Lahko pa kar kriči: ” Nočem te ob sebi.” ali celo: ”Nimam ti kaj za povedati.” Včasih oseba molči, ker še sama ne ve kaj sploh čuti ali pa ne zna ubesediti svojih čustev.

Nemalokrat je tišina le vmesni most med tistim, kar se je zgodilo, v osebi ali med partnerjema, ter prvim korakom nadaljnje komunikacije. Ni nujno, da je tišina obtožujoče narave, lahko je le razmišljujoča. V tem primeru deluje kot premor. Navadno je tistemu partnerju, ki čaka na odgovore in povabilo h komuniciranju, zelo težko. Nemalo ljudi, ki se čutijo potisnjene ob stran, se na partnerjev molk odzove tako, da tudi sami obmolknejo. Včasih za nekaj ur, so pa tudi primeri, ko se pari ne pogovarjajo dneve, celo tedne. A s tem par zapravlja dragoceno priložnost za skupno rast.

Četudi je težko in prizadeti ne ve, kaj se bo zgodilo, pa je iskreno izražanje občutkov, misli in čustev izjemno pomembno.

”Zaupaj mi, kaj čutiš, ” je tako povabilo, ki terja zrelost, precej poguma in tveganja.

Izgovorjeno z ljubeznijo in ne besom ali obtožujočo noto, kar pa je včasih izjemno težko, lahko odpre vrata v pogovor.

Kaj lahko storita partnerja takrat, ko eden obmolkne?

Najmanj ran bi si povzročila, če bi zmogla izraziti, kaj se dogaja v njiju. Razreševanje težav ni vedno mogoče tukaj in zdaj, nemalokrat je prav čas tisti, ki ohladi razgreta čustva, ki pomaga pri ureditvi misli in oblikovanju stavkov.

”Potrebujem čas za razmislek”. ”Prosim te, da mi daš nekaj časa zase.” Dva izmed možnih načinov izražanja potrebe po tišini ter umiku. Oseba, ki potrebuje samoto, ima pravico do tega, a se mora zavedati, da se bo njegov partner spraševal, kaj je narobe in kaj se dogaja.
Še posebej, če so te umiki pogosti in niso pojasnjeni, če se par o tem nikdar ne pogovori.

Določena vrsta tišine je lahko produktivna, npr. razmislek po prepiru, v kolikor nato sledi odkrit, ustvarjalen pogovor. Prepogosta, skrivnostna umikanja, pa so lahko razdirajoča in ustvarjajo prepad med nekoč zaljubljenima osebama. Dolgi, tihi trenutki so nemalokrat znak, da se med partnerjema dogaja nekaj pomembnega, kar se lahko poglobi tudi v krizo, ta pa – če ne najdeta več volje in načina da bi se zbližala, lahko vodi v konec odnosa.

Tišina je torej lahko nenadna, nepojasnjena, lahko pa sledi burnemu prepiru. Tišina je lahko eden od načinov kaznovanja partnerja, ki je izjemno krut. Partner, ki molči, s tem sporoča, da ne želi odnosa. Vsaj v tistem trenutku ne. Kujanje, kuhanje mule, vse to so izrazi, ki označujejo beg iz odnosa.

Zakonca, pri katerih prevladuje dinamika, v kateri eden napada, zahteva odgovore, se razburja, pritiska na drugega, drugi pa se umika ali kaznuje s tišino – ki je nemalokrat tudi odtegovanje bližine, dotikov in spolnosti, pravzaprav mučita drug drugega.

Ranjena sta oba, vendar ne najdeta načina, kako bi se izrazila in se približala drug drugemu. V ozadju kaznovanja s tišino je marsikaj: ponos, stare zamere, še posebej nikoli prediskutiranih bolečin, občutki nerazumevanja, ujetosti v odnosu. Bolj ko sta partnerja odtujena, več neizgovorjenega kot je med njima, težje je prekinite obdobja molka in izraziti željo po iskrenosti.

Izjemno veliko notranje moči, poznavanja svojih čustev in potreb ter obvladovanja lastnega ega je potrebnega, da eden od njiju prizna, da ne zmore več.

V primerih, ko se par ne pogovarja več in je tišina postala stalna spremljevalka odnosa, se navadno odvrti eden od naslednjih scenarijev. Eden ali oba zakonca vztrajata v molku ali redkobesednosti, nekateri vse do konca svojih dni, nekateri se sčasoma razidejo, drugi pa se odločijo za pomoč terapevta. Ta lahko ranjenima osebama pomaga, da se začutita – tako sebe kot drug drugega, ter poskušata izraziti vse tisto, kar do sedaj nista zmogla. Ni nujno, da bodo terapije vedno vodile v pobotanost in prerojen odnos, vsekakor pa lahko zelo pripomorejo k odkrivanju tančice in prekinitvi tihih dni, ki ranijo prav toliko kot kričanje ali obtoževanje.

Tišina ima torej več obrazov, v ljubezenskem odnosu je lahko podpornica ali razdiralka intime. Zgolj od partnerjev pa je odvisno, kakšen naboj bo imela in ali bosta dopustila, da ju nadvlada ali pa bosta ona nadvladala njo.