Sporočilo iz nebes za vse žalujoče

Lep angelski pozdrav, včeraj ponoči sem imela edinstveno izkušnjo komunikacije iz nebes, ki jo preprosto moram posredovati. Sporočilo je za vse, ki smo kdaj koga izgubili. Za vse, ki trenutno žalujejo. Za vse, ki poznajo nekoga, ki žaluje in bi mu to sporočilo iz nebes veliko pomenilo. Posredujemo ljubezen…

Petek, 3.12.2010, ura je 23:50

Nekako ne morem spati. Te dni me je prevzemalo toliko razmišljanj. Odložila sem nalivno pero, ki je služilo pisanju moje prve knjige o žalovanju ter premagovanju bolečine. Ponosna sem. Med pisanjem sem se soočala s toliko čustvi. Bolečina, spomini, navsezadnje pa zmaga. Toliko ljudi mi je pisalo in mi pomagalo pri soustvarjanju te knjige in za vsako to sporočilo sem neizmerno hvaležna. V tem zapisku pa sem se nekako odločila zbrati nekaj odgovorov glede same izgube. Ljudje so me spraševali kako je dejansko z žalovanjem. Kdaj mine? Sploh kdaj mine? Ljudje so mi pisali težke občutke kako jih drugi ne razumejo. In podobno. Vsekakor, neke splošne resnice o žalovanju in izgubi ni. Vsak od nas je drugačen. Lahko pa vam zaupam svoja spoznanja in vam predam moja razmišljanja in dognanja. Upam, da bom lahko odgovorila vsaj nekaterim.

OGLAS

Kako se počutim po letu in pol po izgubi? Konec žalovanja? Pravzaprav ne vem, če je to ustrezen izraz. Konča se tesnoba, bolečine v prsih, napadi panike. Ne čakam več ljube mame, da bo stopila skozi vrata. Tokrat se moram zadovoljiti s tem, da jo vidim v sanjah in da prejemam njene nebeške znake. Ker poučujem o posmrtnem življenju, angelih, me ljudje vprašajo, ali je meni kaj ”lažje”. Ne. Še vedno sem človek, ki nekoga pogreša. Ni enako kot je bilo prej. In dejstvo je, da nikoli ne bo več. Greš naprej. Znova se smejiš. Znova si dovoliš biti srečen. Čas ti pomaga. A nikoli ni več enako. To je dejstvo. Ljubezen je ljubezen. Spominjam se časa, ko sem si želela, da mame ne bi imela tako zelo rada. Potem bi me njena izguba manj bolela. Danes te ljubezni ne bi zamenjala za nič na svetu. Kljub bolečini, ki sem jo doživela, sem na drugi strani dobila milost vesolja in duhovno ter osebnostno zrasla.

Ko se vozim domov, utrujena, a srečna, ko vidim kako ljudje skozi delavnice in meditacije rastejo, sem hvaležna, ker vem, da me nekdo čaka, ki me ima rad in komaj čaka mojo vrnitev. Bodite hvaležni za vsak delček ljubezni, ki jo prejemate. In dajete. Navsezadnje ne vemo za koliko časa smo prišli na Zemljo. Danes morda nekoga ne bo več. To je igra življenja. A to ne pišem zato, da bi bili žalostni. To je zato, da se zavemo čudežev življenja. Zemlja nam ponuja toliko lepega. Le ustaviti se moramo, da bi to lepoto opazili. Opazili eden drugega. Če imate nekoga v bližini, ki žaluje, mu namenite besedo. Pogovarjajte se z njim ali njo. To je vse, kar ta človek potrebuje. Prijazno uho. Morda res ne veste, kaj bi mu rekli, a nikar ne pozabite – nekoč, nekje boste v koži tega človeka. Tak je zakon narave. In tudi vi boste potrebovali to uho. Če ste žalujoči, si dovolite izraziti to žalost. Solze zdravijo in so ogledalo duše. Ljudje vam bodo rekli: ”Bodi močan!” Ne, ne potrebujete biti močni. Lahko izjočete vse, kar se vam je naložilo na srce. Ne morem vam obljubiti veliko. Lahko vam povem samo, da nam nebesa pomagajo, verjamejo v nas in nas razumejo. Vedo, da nam ni vedno lahko. Lahko vam povem, da pride čas, ko se srce začne zdraviti.

Ljudje se sprašujemo tudi ZAKAJ. Zakaj je moral nekdo tako kmalu iti. Odlomek iz moje knjige pravi:” Smisla v smrti ne bomo nikoli našli. Skriva se v načinu življenja, ki nas ga je ta oseba učila. Kaj nam je ta oseba za čas življenja sporočala? Moja mama nas je učila prijaznosti, ne obsojanja, poštenosti in brezpogojne ljubezni. Nekdo drug nas nauči navihanosti in radosti.” Ohranite to sporočilo. Vedno, ko grem mimo mamine slike se kaj pošalim z njo. Nemudoma jo začutim, kako veliko ji to pomeni. To ohranjanje povezave. Dušam to veliko pomeni. Ogovorite svoje drage in nikar ne bodite presenečeni če boste prejeli odgovor skozi film, glasbo, skozi utripajoče luči, prižiganje aparatov…Tako bo žalovanje postalo bolj znosno, navsezadnje boste le prejeli vsaj kanček prisotnosti vašega ljubljenega v nebesih. Ko sme pisala svojo knjigo, sem nemalokrat padla v neutolažljiv jok. Verjetno sem se šele s to knjigo dokončno pozdravila. A nisem bila sama. Ves čas sem čutila toliko božanja po glavi. Tipično mamino božanje. Pa še nekaj je – veliko žarnic bom morala zamenjati. 🙂 Hvala mami, ker si me spodbujala. Žarnice na moj račun, ni problema. :):)

Sedaj pa je čas, da prepustim besede. Prosila sem nadangela Azraela, angela pokojnih in žalujočih, da nam preda skupno sporočilo od vseh naših angelov, ki so v nebesih – babice, dedki, mame, očetje, bratje, sestre, otroci, prijatelji…

”Nebesa so tako čudovita. Mirni smo in srečni. Nismo pozabili na vas. Vsak dan vas spremljamo bolj kot si mislite. Hodimo ob vaši strani. Vas pobožamo v spanju. Se sprašujemo, če nas boste danes začutili. Zašepetamo, da vas imamo radi. Odprite srca in slišali nas boste. Duhovno razumevanje ljudi na Zemlji nam omogoča, da se vam približamo. Vam pošljemo ljubeče nebeške znake. Vzemite si čas, da jih opazite. Toliko tega smo spoznali v Svetlobi. Da je resnična samo ljubezen. Brezpogojna ljubezen, ki jo čutimo sedaj do vas mi. Nikoli ne bomo ločeni. Slišimo vaše besede. Ko začutite, da niste sami, smo tukaj mi. Brišemo vaše solze in vam sporočamo, da vas neizmerno ljubimo. Vemo, da se nekoč, nekje, vidimo znova. Ljubeč pozdrav iz nebes.”

Ljubezen nikoli ne umre. Mir v srcu vsem želim. Cristy Nikolič

p.s. Draga nebesa, tudi mi vas imamo radi.