Spoznanje 1.del

Naš svet prepreda energija, od atomske pa do celične in življenjske, ki napaja naša telesa, da lahko delujejo na najbolj optimalen možen način. Vsak od nas ima svojo zalogo energije in z njo razpolaga po svoji svobodni volji. Le-ta je tista, ki nam daje svobodo, da se odločimo ali jo bomo izkoristili za to, da bomo podprli svoje telo na tak način, da nam bo služilo v svoji najboljši meri ali ne.

Ljudje delujemo kot individualna bitja, posamezniki, a smo v resnici mnogo bolj povezani, kot si to sploh lahko včasih predstavljamo. S tem, ko nekaj izrazimo, lahko zelo močno vplivamo drug na drugega in s tem, kar smo želeli povedati pustimo v drugem človeku zelo močan odtis. In ta odtis je nemalokrat tisti, ki nas vodi v ravnanja, ki na takšen in drugačen način potem vplivajo na naš način življenja in na zdravje našega bitja kot na celoto.

Vse kar izrazi nekdo drug in smo to sprejeli kot sporočilo, ki je namenjeno nam, nosi neko informacijo oz. z drugimi besedami nek informacijsko-energetski naboj, katerega narava pa ni samo pretočnost, temveč tudi in predvsem zmožnost, da se zaustavi v naših telesih, čustvih, mislih, spominih… In enkrat, ko se to zgodi, se začne v našem organizmu zanimiv ples interakcij in medsebojnega delovanja naših potreb, čustev in zadovoljevanja le-teh.

OGLAS

Razlog zakaj zbolimo, zakaj imamo potrebo, da se naše telo izraža na nek način, namesto na nek drugačen, leži v našem individualnem dojemanju sveta in reakcijah našega telesa, kako se na to, kar pride do nas, odzovemo.

Mnogo ljudi opravlja operacije v prisiljenem položaju, pa čeprav jim le-ti povzročajo preglavice v življenjih iz enega preprostega razloga; da si zapolnijo neko čustveno potrebo. A ob tem je dobro ne pozabiti, da gre le za neko čustveno potrebo, ki pa se da zapolniti tudi drugače, ne le tako, da opravljamo neko funkcijo v našem življenju.

Je že res, da je en način, da se prehranjujemo, pijemo ali se drogiramo, a tudi to je funkcija, delovanje, s katerim pridemo do želenega (izsiljenega?!) stanja.

Naše čustvene potrebe so v naših občutkih samo iz enega razloga; zato namreč, da nam pokažejo, kateremu apektu življenja se moramo posvečati, da jo zapolnimo. In to ne na način, da se spravimo v delovanje s katerim si bomo potem zapolnili praznino, ker rezultati, no, ti so tisti, ki se pojavijo in čez nekaj časa tudi izginejo. In če se ukvarjamo s takšnim delovanjem, z nečim, za kar moramo vložiti napor, da potem čez nekaj časa izgine, imamo še dodatno težavo. Ukvarjati se moramo še z vzdrževanjem rezultatov; torej z vedno vnovičnim delovanjem, da bomo nekaj dosegli.

A obstaja tudi druga pot, to je pot odrešitve, prepoznave tega, zakaj se nam pojavlja praznina, manjko in potreba in ko prepoznamo vzrok, izginejo tudi vsi simptomi.