Spoznati sebe

OGLAS

Mi nismo čustva, ne misli, ne telo nismo. In trenutek, ko zagrabimo karkoli, kar se nam pojavlja v zavesti, kot nekaj otipljivega, prenehamo obstajati samo kot duh kot izvorna iskra kreacije. Postanemo nekaj drugega.

V življenju se ni nikoli šlo samo za to, kdo je kdo in kaj kdo počne. Niti to, kar kdo čuti, ni bilo nikoli tisto ta pravo, kajti v trenutku, ko čuti, že začne razlagati svoje čutenje. Seveda pa predvsem, kdo je tisti, ki čuti?

Čuti senzorni sistem v našem telesu, v telesu, ki ga označujemo kot našega. A v trenutku, ko to storimo, da telo označimo za našega, se namreč spet pojavi vprašanje, kdo je tisti, ki ga je označil, kot svojega. Je bil to um? In čigavo je sploh lahko nekaj? In kaj je to nekaj? Čustvo? Predstava o telesu? O misli?

OGLAS

Nikoli namreč ni tako enostavno definirati tega, kar želimo definirati. Pa veste zakaj? Ker se ga ne da. Definicija te namreč pahne v nek sistem zaznavanja, ki je lasten tebi in je umetno ustvarjen samo zato, da si lažje razložiš to kar želiš povedati.

In, ko si že tam, namreč tam, da želiš izraziti nekaj, kar se ti zdi, da bi to, kar želiš izraziti lahko bilo, potem si že zgrešil, ker ne veš točno kaj bi lahko to bilo. Ne veš. Je že res, da se ti zdi, da bi telo lahko bilo telo. Pa je res? Je res telo telo? In čigavo?

V trenutku, ko si začneš prisvajati nekaj, le to postane otipljivo. Ne samo v čustvih in mislih, temveč postanejo otipljive tudi te misli in čustva. Postanejo skupek neke energije, za namen izražanja. In bolj ponavljamo ta svojilni zaimek, moj in moje, bolj otipljivo postaja to, kar želimo izraziti.

Pa kaj, boste rekli, pa saj je svet tako ali tako materialen. Pa je res temu tako? No, če živite v materialnem svetu, kjer morate imeti vse definirano, potem je pač tako, da je vse kar vidite končno, otipljivo. Pa ne samo na pogled, otipljivo postane tudi v energiji, v čustvih, v telesu. In veste kaj? To kar se čuti v našem zaznavanju kot otipljivo, je otipljivo. Vprašanje samo je, koliko je otopljivo.

Kamen je zelo otipljiv, saj je trd, železo tudi. A bolj gremo definirat mehke stvari kot so telo, voda, zrak, manj otipljive postajajo. In sevedam na neki točki naša čutila več enostavno niso sposobna zaznavati otipljivosti stvari, ki nas obdajajo.

Vendar pa ne glede na to, slutimo, da so nekatere otipljive. Npr. čustva nas včasih bolijo, včasih jih samo čutimo kot nekaj v našem telesu. Včasih pa samo so in sploh ne vemo kje so. Vse kar nas obdaja je otipljivo. Različna je le stopnja otipljivosti.

Ste opazili, da čustva bolj bolijo, če se jim bolj posvečamo? Nekdo odide iz našega življenja in smo zelo navezani nanj; takrat je bolečina zelo prisotna, mogoče celo dalj časa in čeprav se je želimo rešiti, je to nemogoče, ker se nam ta oseba in stvari povezane z njo vedno znova iz znova prikazuje v spominu. Ko pa jo malček bolj pozabimo, da več ni tako zelo prisotna v naših življenjih, pa tudi bolečina malček uplahne. In bolj pozabimo, bolj uplahneva tudi bolečina.

Obstajajo zaznavni primeri, da ko se ljudje spomnijo, zaradi kakršnega koli vzroka, starih čustev, da je včasih bolečina tako močna, da izzove v telesu anafilaktični ali kakšen drugačen šok, kar kaj zlahka vodi v smrt. A smrt je odrešitev. Je stanje, kjer se naše bitje odreši vseh teh navez na materialnost, vsaj za nekaj časa. In potem se zaradi premočnega potega, naveze lahko vrnejo tista globlja, ki se nahajajo pod temi, zaradi katerih smo umrli in lahko nadaljujemo s svojo dramo. Rodimo se ponovno.

foto: freedigitalphotos.net