Sprememba je neizogibna

OGLAS

Največkrat je izvor našega trpljenja v tem, ker verjamemo, da imamo dve življenji. V enem smo nesrečni, trpimo, se mučimo in zbolevamo, v drugem smo srečni in vse nam gre dobro.

Vsakič, ko se znajdemo v tem prvem, kjer nam ni lepo in dobro, hrepenimo po tistem drugem življenju. Pripravljeni smo narediti VSE. Velikokrat potem brezglavo hitimo in ihtavo počnemo stvari, ki nam morda za nekaj časa celo dajo občutek, da je bolje ali dobro. A občutek je le navidezen in prej ali slej mine. Spet se znajdemo nazaj v svoji “črni” luknji bolečine in nezadovoljstva. Morda si celo rečemo:

“Saj sem vedel, da bo tako. Nekatere stvari se pač nikoli ne spremenijo!”
“Usojeno mi je, da bom tu v tej luknji in nič se ne da spremeniti.”
“Takšna pač sem! Nisem se rodila pod srečno zvezdo.”
“Boril se bom do konca, pa če pri tem propadem!”

OGLAS

Na drugi strani imamo trenutke sreče, zadovoljstva in celo blaženosti, ki bi jih hoteli zadržati za vedno. Nekatere duhovne šole in religije celo učijo, da tak kraj, kjer bomo večno srečni obstaja – nebesa, raj, eldorado in šagri-la, kakor koli ga že imenujete. Potem vso pozornost in energijo usmerimo v to, kako bi ta trenutek spremenili v večnost, kako bi ta kraj spremenili v stalnico. Pri tem pa pozabimo, da je življenje tukaj poleg nas in se dogaja prav zdaj.

Resnica je taka, da v obeh primerih zavračamo spremembo, ki je edina prava stalnica v vesolju. Edina stvar v življenju, na katero se res lahko zanesemo, da se bo neizogibno zgodila, je SPREMEMBA.

Ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne, si tega želimo ali ne, delamo na tem ali ne, spremembe se v našem življenju neprenehno dogajajo. Začnejo se s prvim trenutkom, trenutkom našega spočetja, in nas spremljajo vse življenje.

Tudi sama sem bila v tem začaranem krogu iskanja “obljubljene” blaženosti in zveličanja, miru in sreče. Preganjala in priganjala sem se skoraj do nezavesti. Bila sem najboljša učenka, najbolj pridna delavka, najbolj poslušna vajenka. Vse sem naredila, kot so mi rekli in “ukazali”. Vse sem bila pripravljena spremeniti. Le ene stvari ne! Nisem bila pripravljena videti sebe v ogledalu, se zazreti vase in verjeti, da sem dobro.

Potem se je zgodilo. Spoznala sem, da sveta ne morem zaustaviti tam, kjer si jaz želim.
NE morem zadržati sončnega pomladnega popoldneva, ko je dan najlepši.
NE morem za vedno odgnati tistih mračnih dni, ki jih ne maram.
NE morem izbrisati stvari in ljudi, s katerimi se ne strinjam.
NE morem pričakovati, da bomo vsi le prijazni in dobri drug do drugega.
NE morem se odločiti le za eno od obeh življenj, ker to ne obstaja. To pomeni, da imam le polovico.
NE morem se imeti rada lena pol, tam kjer mi paše da in tam kjer mi ne paše ne.

Ko sem spoznala, da imam le polovico, sem spoznala tudi, da s polovico ne morem in nočem živeti. Hočem vse! In to je pomenilo obe življenji v enem – tisto ta slabo in tisto ta dobro, skupaj v prepletenem toku.

Ko popolnoma odpreš srce temu življenju, temu enemu življenju, se odpreš vsemu. Vsem svojim pomanjkljivostim in vsem svojim veličinam. Takrat spoznaš, da si bil rojen za to, da živiš prav to življenje, da trpiš prav te bolečine in se veseliš prav teh radosti. Spoznaš, da si opremljen z vsem, kar potrebuješ. Ko popolnoma odpreš srce, postaneš resnično človeški. Nič več ne poskušaš spremeniti sveta. Dovoliš, da svet spreminja tebe, in da se spreminjaš z njim in zaupaš, da je to prava SPREMEMBA.

Tako ali tako se bo zgodila. Pa če si ti zraven, prebujeno buden in zavesten, ali ne. Razlika je v tem, da boš v prvem primeru začutil kaj je resnična sreča, v drugem pa boš o tem lahko le sanjaril.

Jaz sem se prepustila temu vesoljnemu toku sprememb in vabim te, da to storiš tudi ti.

Te je strah? Prav, tudi mene je bilo. Primi me torej za roke in skupaj bova skočila v ocean življenja.