Spremembe

Začetek leta 2011 nosi v sebi energijo, ki kliče po spremembah. Nekaj čemur se vsi podzavestno upiramo, kljub temu, da si jih zavestno želimo-kajti želimo si nov avto, novo službo, več denarja, novo ljubezensko zvezo… Toda kaj nas ustavlja? Zakaj nas je strah sprememb? Zakaj se jim upiramo in jih blokiramo?Odgovor se skriva v naši podzavesti, ki je pregramirana tako da nas ščiti in varuje pred slabimi in negativnimi stvarmi. Stvarmi, ki jih mi zaznavamo kot take, kajti podzavest ne loči med dobrim in slabim; pozitinim in negativnim. In stvar, ki jo mi na zavestni ravni dojemamo kot dobro in pozitivno, jo v podzavesti v bistvu povezujemo z določeno travmatično izkušnjo iz preteklosti. Torej nas podzavest v bistvu ščiti in nam pomaga tern nas varuje, da bi se še kdaj znašli v isti situaciji. Kljub temu, da nova služba pomeni napredek, boljši položaj, več denarja, večji ugled,…. Mogoče smo bili kdaj v preteklosti ob isti izkušnji razočarani zaradi ljubosumja prijateljev ob našem napredku, mogoče smo imeli šefa, ki nas je teroriziral,…in smo takrat sklenili, da nova služba pomeni samo težave. To je vzorec, ki smo ga dali naši podzavesti in le-ta nas sedaj ščiti pred tem, da bi bili še kdaj v takšni ali podobni situaciji.
Kje je rešitev? V ozaveščanju! V intenzivnem delu na samem sebi in prepoznavanju teh vzorcev, ki jih nosimo v podzavesti. Kajti, ko prepoznamo in ozavestimo tak vzorec, ga lahko odpravimo. Podzavest ima moč nad nami dokler deluje avtomatsko, brez naše kontrole. In če želimo, da nam podzavest služi in nas avtomatsko vodi, potem jo moramo sprogramirati tako, da nam bo v pomoč, ne pa da sabotira naše delo.
Vedno več ljudi se prebuja in dviga raven zavesti ter se zaveda svojih potencialov, ki jih nosijo s seboj. Moje osebno prepričanje je, das mo VSI na tem svetu z določenim namenom, kajti naša duša je naredila načrt našega življenja preden se je inkarnila v fizično telo, v katerem živimo sedaj. Ampak skozi življenje smo pobirali različne vzorce, ki so nas največkrat oddaljevali od našega originalnega plana, ki ga je skovala duša. To je povzročilo brezciljno blodenje in zmedenost v življenju. In sedaj je čas, da se prebudimo. Stopimo nazaj v stik s samim seboj in poslušamo nasvete in namige, ki prihajajo od znotraj. Kajti to je rešitev-vsi odgovori so v nas! To je verjetno ena najtežjih lekcij, ki jih mora sprejeti naš razum. Ampak, ko se poglobimo vase, se začnejo odpirati vrata….
Tudi sama sem konec jauarja, bolj v šali kot zares, rekla sama sebi, da bom naredila določene spremembe, ki sem jih želela storiti že zadnjih 5 let, pa kar nisem in nisem začela. V roku 10 dni sem bila postavljena pred dejstvo, kjer ni bilo več izhoda in možnosti, da bi se obrnila nazaj. Sprva me je spreletel srh po celem telesu, ampak kaj kmalu sem ugotovila, da lahko to situacijo vzamem, kot priložnost, da končno zakorakam po svoji poti. Po poti, ki si jo sama želim hoditi in mi je ne narekujejo drugi. Po poti, za katero čutim, da me bo osrečila. Pomemben in zame kritičen preobrat je bila polna luna 19.3.2011, ki je bila najmočnejša, najbolj polna in baje najbližja Zemlji v zadnjih 20-ih letih. In polna luna je čas opuščanja vsega starega, ki nam več ne služi. In jaz sem končno opustila tisto, kar mi ni več služilo. Ni lepšega občutka, kot ‘pospraviti’ po svojem življenju in oddati vso staro šaro ter narediti prostor za novo. Največkar se upiramo temu očiščevalnemu procesu zaradi strahu. Kajti razum nas skuša prepričati, da bomo mogoče nekoč v prihodnosti to še potrebovali. Ampak zanimiva stvar pri tem je, da ko oddamo nekaj starega iz svojega življenja, takoj dobimo nekaj novega, boljšega in bolj uporabnega, kin am bo v veselje. Najpomembnejše pri tem je zaupanje in vera v to, da bomo vedno dobili točno to kar rabimo. Mogoče ne tistega, kar si zavesto želimo, ampak tisto kar je v danem trenutku za nas najboljše. In sama se prepuščam temu načelu in vodenju. Na začetku je bilo kar precej strašljivo, kajti nisem navajena takšnega načina življenja. Hkrati pa je zelo osvobajajoče in polno lepih presenečenj. Pomebno je, da delamo majhne korake in da se ne prestrašimo poti v neznano. Moj največji razlog in ovira, da sem se upirala spremembi toliko let, je bil strah pred neznanim, ker nisem videla celotne poti pred sabo. Nisem vedela, kako bom prišla od A do B. Ampak naučila sem se, da ni potrebno, da v štartu vidim celotno pot pred seboj. Edino, kar moram vedeti, je naslednji korak. In ko storim tega, bom dobila navodila za naslednjega, in naslednjega,…. Vse do konca.
In ob tem je potrebno izjemno zaupanje v samega sebe-da znamo prisluhnitii namigom, ki jih dobivamo na poti in višjo silo (božanstvo, univerzum, boga…)-ki nam te namige daje. Potrebno se je samo umiriti in prisluhniti. To pa je lahko včasih največji izziv. Jaz sem se odločila za spremembo in bila posledično postavljena na pot, ki prinaša to spremembo. Vsakemu želim, da najde v sebi moč in željo po spremembi, ki bo večja kot strah pred njo in se poda na pot odkrivanja samega sebe in svojega življenja. Vse stvarstvo nas pri tem podpira.

OGLAS