Prvi koraki so vedno najtežji. Spremembe so tiste, ki nam povzročijo grozovit strah, ker imamo zapisano v vsaki celici na najgloblji ravni, da so spremembe slabe. Vendar brez spremembe ni rasti. Tudi seme mora spremeniti svojo obliko, če želi postati drevo. Uporabiti ves svoj trud in energijo, da pokuka iz zemlje in se začne razvijati navzgor. Ta del je viden našim očem. Toda korenine so tiste, ki se prve razvijajo, ki zagotavljajo energijo tudi v najbolj ekstremnih razmerah. Če ni drevo dobro in globoko zasidrano ga lahko že najmanjša sapica poruši…
Pri svojem razvoju sem letela visoko, razne meditacije in terapije, ki ti napolnijo glavo in telo z opijajočo energijo in te odlepijo od tal. Tu je vse preprosto, lahkotno, brezbrižno. To je svet višjih energij, ki te omami in odtuji od resničnosti. Čedalje težje sem se vračala v moro vsakdanjih opravil, čedalje težje sem se spopadala z zemeljskimi problemi…
Jaz, ki sem otrok materialističnih staršev, kjer je za vsako posledico vedno logična razlaga, kjer je potrebno garati za obilje in finančno varnost. Včasih imam občutek, da bolj nazadujem, kot napredujem. Da najdem košček sestavljanke, pa se mi spet izmuzne med prsti, da je ključ direktno pred mojimi očmi pa ga ne vidim…
Ta slepota, ta občutek, da je vse na dlani, le vzeti si moram…
Kako se premakniti iz glave in pustiti, da me vodi srce, vodniki in višja inteligenca – izvor?
V srcu je vse preprosto in lahkotno… samo glava ne dovoli. Impulzivni odgovor na nastalo situacijo je vse prej kot lahkoten. Vsaj v mojem primeru v 90 % bleknem največjo bedarijo, ko se počutim ”ogroženo” in mi neštete meditacije in energijske terapije še vedno ne prinašajo želenih rezultatov. Je pa res, da se hitreje izvlečem iz nastale situacije, hitreje predelam ”lekcijo”. Kar pa tudi nekaj šteje. Seveda, v srcu je vse preprosto in lahkotno…
Spremembe nas silijo, da rastemo in se razvijamo. Da premagujemo ”levele”, kot v kakšni računalniški igrici, včasih sredi dogajanja se celo zavem, da je vse samo igra in da imam – hvala bogu, vedno možnost popravnega izpita. Mogoče bo naslednja izkušnja težja in boleča, vendar je očitno potrebna, da me postavi nazaj na mojo pot. Če pogledam nazaj na moje življenje, ki roko na srce, ni bilo z rožicam postlano, vsaka sprememba pa naj je bila še tako tragična in boleča je na dolgi rok delovala pozitivno in me naučila dragocenih lekcij.
Sedaj se vračam k osnovam, ker sem nekje na poti preskočila par stopničk, ki me veselo brcajo v rit… Spoznala sem, da so TEMELJI tisti, ki so most med nebom in zemljo. Samo z globokimi koreninami lahko rastemo ponosno in visoko v nebo. Spremembe so tiste, ki ti vedno kažejo pot in moje me vračajo na začetek.
Odplavati v energije univerzuma je preprosto, ker mi smo del tega kraljestva in nam je energija domača. Vendar pripeljati to energijo v vsakdanje zemeljsko življenje je nekaj povsem drugega. Na koncu je res vse tako preprosto, vendar pot ki vodi do tja vsaj v mojem primeru ni.
Čisto prva stopnička:
Dihanje tako vsakdanje, tako dolgočasno. Komu je potrebna vaja? Vsem nam, ker se v vsakem dihu skriva ključ življenja! Vaš dih je nevidna nit med življenjem in smrtjo, vse premalo se ga zavedamo. On je tisti, ki je vedno prisoten v sedanjem trenutku. Ko se osredotočiš na dih vse misli obstanejo, si samo tukaj in zdaj. S to vajo lahko najdeš pot do sebe. Do svojega bistva. Obstajajo različne tehnike aktivnega dihanja, ogromno knjig, posnetkov na spletu, vendar če samo zapreš oči in se celostno posvetiš vdihu in izdihu, ga ne kontroliraš ampak samo opazuješ, ter to ponavljaš vsak dan najmanj 5 min, lahko začutiš ogromne spremembe. Telo se počasi začne vračat v sedanjost, začutiš povezanost z vsem kar je. Tukaj in zdaj. V tistem trenutku stresa, strahu, jeze ali osamljenosti. Poskusi in začuti. Seveda se um in ego borita prot tebi, to je njihovo poslanstvo. Ne razburjaj se, le nežno preusmeri pozornost nazaj na dihanje. Lažje vaje ne poznam. Ne rabiš nobenih priprav, nobenih pripomočkov in nimaš nobenega izgovora. Poskusi, če lahko teden dni zdržiš vsak dan pet minut aktivno opazovati svoji dih. Presenečen boš koliko izgovorov lahko najdeš, kako neprijetno bo sedeti na miru, kako težko je posvetiti vso pozornost dihanju. Pa vendar tako preprosto je, ko se enkrat spomniš. Ko začutiš sedanji trenutek se zaveš, da lahko kontroliraš svoja čustva in se umiriš, še preden te potegne v jezo, obup, žalost, ljubosumje…
Simona Kozole
Masaže Monca – terapevtske masaže, Tesla Metamorfoza, Vodene meditacije in Svetovanje s kanaliziranjem
Masaža Monca
foto:ednevnik.si
Hvala Simona za ta nasvet, sem že razmišljala o dihanju, zdaj pa res začnem! So me tvoje besede prepričale 🙂
Super! Me veseli, da si se odločila za spremembo… zdaj se pa samo prepusti in uživaj 🙂