Sreča je iluzija

OGLAS

Najti srečo in iskanje le-te se zdi osrednja tema človekovega življenja. Kot merilo uspeha v življenju in sploh smisla nas vsi sprašujejo, če smo srečni, in ker predpostavljajo, da je nujno potrebno v življenju biti srečen, nam mediji in tudi drugi ljudje okoli nas ponujajo najrazličnejše nasvete, poti in hitre rešitve, kako postati, biti in ostati srečen. In ker je vsemu temu nemogoče slediti, pogosto postanemo še manj srečni.

KAJ JE ZA VEČINO LJUDI SREČA

Če nas nekdo vpraša, kaj je pravzaprav sreča, mu težko odgovorimo. Izraz je tako obtežen z najrazličnejšimi predstavami o tem, kaj to je, da lahko že sam po sebi vodi ravno do nasprotnega. Ljudje običajno kot svojo srečo pojmujemo kratkotrajne občutke vzhičenosti, ki nam jih vedno povzročijo zunanji dražljaji, vse od materialnih stvari (avto, oblačila, nakit, hiša) pa do živali, narave in drugih ljudi v našem življenju. Neprijetna stran takšne, od zunaj povzročene sreče je ta, da ne traja dolgo oziroma da se stvari, ljudi ali situacije hitro naveličamo ali pa se oni naveličajo nas in že smo kandidati za ne-srečo. Skratka, ob taki definiciji sreče smo v trenutkih, ko se sebi zdimo (“smo”) srečni, z eno nogo že tudi nesrečni, saj vse, kar prihaja od zunaj, ni pod našim nadzorom, je minljivo in torej ne more biti vir trajne sreče. Tako ljudje večino življenja preživijo na potovanju od enega zunanjega vira vzhičenosti do drugega, pri tem pa se jim sreča neprestano izmika nekam v prihodnost.

OGLAS

Še ena neprijetna stran take vrste sreče, s katero sicer ni nič narobe, če se zavedamo njene resnične narave in minljivosti, je ta, da nosi v sebi elemente odvisnosti ter da se mora količina in intenzivnost zunanjih dražljajev, ki nas naredijo vzhičene oziroma srečne, kot zmotno mislimo, stalno povečevati oziroma spreminjati obliko. V bistvu gre pri iskanju sreče take vrste za neke vrste odvisnost. Najprej smo vzhičeni, ko kupimo nov avto ene vrste, a kmalu nam ta ne prinaša nobenega občutka sreče več in moramo, da bi ta isti občutek ponovno doživeli, sedaj kupiti novejši, boljši ali v vsakem primeru drugačen avto, kot smo ga imeli prej. Enako velja za vse druge zunanje stvari, za katere mislimo, da nas osrečijo, na primer nova obleka, novi čevlji, novo pohištvo, hiša, nova pričeska, tudi nova situacija ali prizor iz narave in celo ljudje. Pomislimo, kako dolgo smo vzneseni, ko si kupimo novo oblačilo! Dan, dva ali morda en teden, nato pa občutek zbledi in za ponovno vznesenost potrebujemo nekaj novega. Bi lahko torej rekli, da je to prava pot do sreče?

KAJ JE PRAVA SREČA IN KAKO JO NAJTI

Če malo razmislimo, pridemo do zaključka, da prave in trajne sreče ne moremo najti od zunaj. Pravzaprav bi lahko rekli, da trajne sreče sploh ni, še več, kaj če take sreče sploh ne potrebujemo? Kaj, če to, kar vse življenje iščemo, zasledujemo in česar večinoma nikoli zares ne najdemo, že imamo? Kaj če sreča sploh ni pravi izraz za to, kar vsi iščemo?

Kar v resnici potrebujemo, je občutek izpolnjenosti, občutek mirnosti in občutek, da je vse prav in da vse že imamo. Zavest, da ničesar v resnici ne potrebujemo, niti sreče ne. Ko se ozremo vase in ko se notranje umirimo ter poiščemo pot do harmonije, ki izhaja iz nas samih, iz našega bistva, tedaj naenkrat nehamo tekati za srečo, saj pridemo do spoznanja, da jo vedno nosimo v sebi in da je torej v dosegu naših rok. Šele takrat si lahko oddahnemo. Kakšno olajšanje! Vse, kar potrebujemo za srečo, je miren trenutek s samim seboj, morda globok vdih, da se povežemo s svojim bistvom, in čudežno bo radost kar vrela iz nas; karkoli bomo v takem stanju dobili, pogledali ali se dotaknili, bo za nas sreča. In če ne bomo prav ničesar posebnega dobili, pogledali ali se dotaknili, bomo lahko še vedno zelo srečni.

Kako bogati so ljudje, ki se naučijo odpreti vrata do stalne sreče. Nikoli več niso zares odvisni od zunanjih dogodkov! Lahko da nas kaj za trenutek naredi žalostne ali celo nesrečne, vendar nas ta občutek ne potegne vase, saj poznamo gotovo in vedno dostopno pot nazaj do harmonije. Ta naša stalna sreča ni kratkotrajni občutek vzhičenosti, ki nam jo povzroči zunanji dražljaj, ampak je dolgotrajno stanje radosti ob zavedanju, da je vse tako, kot mora biti. Na tak način zares postanemo krojači svoje sreče. Vzamemo jo v svoje roke in budno pazimo, da je več ne izročimo na milost in nemilost drugim ljudem ali stvarem.

KAKO OSTATI SREČEN

Srečen v bistvu pomeni radosten. Do tega stanja pa lahko pridemo samo, če začnemo od znotraj navzven. Ne osrečujejo nas torej zunanje stvari, ampak naše notranje stanje ob gledanju teh stvari. Če smo v sebi radostni, torej v stiku s samim seboj, bomo taki ostali tudi, če je zunaj na primer deževno vreme. Sicer bi imeli raje sonce, vendar nam tudi oblaki ne morejo priklicati stanja nesreče. Zakaj? Zato, ker na stvari zunaj sebe pogledamo iz stanja notranje umirjenosti. Če želimo ohranjati stanje radosti, moramo vedno in dosledno najprej preveriti svoje stanje znotraj. Ali smo osredinjeni, ali smo poenoteni z našim virom, ki je radosten, umirjen in ljubeč? Če ugotovimo, da smo izgubili mir, moramo najprej stanje popraviti, na primer, globoko vdihnemo in si predstavljamo, da se umirjamo, se potopimo v naše središče in šele nato pogledamo na svet okoli sebe.

V stanju umirjenosti bomo tudi naš zunanji svet videli drugače. Pravzaprav nam ne bo več toliko mar, kako in kaj se dogaja okoli nas, ker bo vse videti bolje, in stvari in dogodkov ne bomo več delili na tiste, ki nas osrečijo in tiste, ki nas ne, ter v skladu s tem postali srečni ali pa nesrečni. Prenehali bomo iskati srečo zunaj sebe, saj jo bomo imeli znotraj sebe vedno v izobilju. Še vedno bomo uživali ob vseh čudovitih stvareh, ki nam jih nudi življenje, vendar bomo nanje gledali drugače. Ko bodo prišle do nas, bomo v njih v danem trenutku polno uživali, nato pa jih bomo brez navezanosti izpustili iz rok in naredili prostor za nove.

Avtor: Mirjana Kališnik
www.karmaplus.net