Človeška rasa se rada vrača na stvari, dogodke, k ljudem, ki so jih fascinirali. Vse kar nastaja je namreč prepredeno z neke vrsto vibracijo in tudi sam inicialni stik s tem, s čimer se človek sreča je. A ne vračamo se tja zaradi tega, da bi nekaj doživeli, temveč zaradi tega, kar nam to obljublja.
Vsak človek je prežet z nečim in to oddaja, prav tako dogodki in stvari, saj je vse iz neke vrste energije in njena kvaliteta je tista, ki povzroči znotraj nas, kar pač povzroči. In v trenutku, ko se od te določene kvalitete oddaljimo, učinek začne pojenjati.
Upanje je tisto, ki nas ponovno in znova privlači. Zaradi upanja bi šli na konec sveta. Vendar pa je ob tem dobro ne pozabiti, da smo določeno stvar doživeli tam in takrat in če nismo dobro bili usklajeni s tem, kar smo bili tam in takrat, nas je stvar začarala še z vidika naših lastnih predstav, kako bi naj bilo.
Na morje smo šli zaradi žura in ker so to slučajno bila Zrča, kjer se žur dogaja tako ali tako, je bilo ok, čeprav morda ni bilo…
Vendar pa so naše predstave, naša upanja na boljše ali slabše tista, ki nas vabijo ali odbijajo od vračanja. A zanimivo je, da ko človek enkrat preseže nek nivo, ko »odraste«, mu to več ne prebuja notranjega ščemenja na enak način, kot ga je prej. Je ok, a ni superiorno…
In to ni samo lastnost nas, človeških bitij. Vse kar obstaja to počne. Življenje se nagiba k svojemu viru, otroci k staršem, pijanci k pijači… Vsak pač išče tisto, kar mu godi. A ni vse čisto kul, saj se nekateri vračajo k nekemu viru, ki ga tudi izčrpujejo.
Starši lahko dajo le tako dolgo, dokler imajo sami, prijatelji tudi, pa partnerji, v končni fazi tudi sonce. Ko bo sonce umrlo, ne bo več moglo brezpogojno dajati, prav tako ne starši. In naša naloga v življenju je poiskati ravnovesje, srednjo pot, kako ne preveč dati in kako ne preveč vzeti. Če se pa tega držimo, pa je druga stvar, saj nas v življenju poučujejo tisti, ki tudi niso sami v ravnovesju.
Velika večina učiteljev je neporavnana in neusklajena s tem kar za njih predstavlja srednjo pot. Od tod tudi izvira integriteta ali ne integriteta. In podobno, zelo podobno je v duhovnem svetu. Tudi tam se gre za to, kdo bo več tega ali tega, dokler se seveda ne naučimo/jo in prerastemo fazo daj, vzemi ter »pademo« v/na srednjo pot.
Bitja, ki prebivajo v duhovnem svetu, nematerialna bitja, tudi ona imajo svoje potrebe. To, da tam prebivajo, še ne pomeni, da so vsa razsvetljena. Tudi tam obstajajo povratniki, ki se vračajo, čeprav jih noben ne povabi, podobno kot ljudje. In tudi oni si radi izmenjujejo energijo, čustva, ektoplazmo…
Ob tem je dobro ne pozabiti, da isto privlači isto in prav zato je ultimativni cilj evolucije razviti se v dobrohotno, igrivo, ustrežljivo, veselo bitje, ki hodi po srednji poti, kajti takrat si tudi najbolj poravnan s sabo.
Ravno, ko smo poravnani s sabo, se počutimo najbolje. Vendar pa, če ne vemo točno kaj najbolje pomeni za nas same, iščemo dostikrat poravnavo zunaj sebe. In ko jo najdemo, smo za trenutek poravnani, ko pa gremo naprej pa pademo zopet iz nje.
Dobro je strmeti k notranji poravnavi, a ne za vsako ceno, kajti če med tem, ko iščemo notranjo poravnavo izžamemo ali poškodujemo drugega, ki nam daje upanje, da bomo dosegli srednjo pot znotraj sebe, to ravno ni to, o čem govorim. To, da evolucija stremi k srednji poti, še ne pomeni, da to počnimo za vsako ceno, kajti tudi cena je tista, ki nam pomaga, do naše lastne srednje poti.
Mnogi so za to, da bi prišli do svoje lastne srednje poti pripravljeni in plačajo veliko ceno in denar je tukaj z nami prav za to, da nam pomaga priti do notranjega ravnovesja, do naše neodvisnosti.
