Človeško telo je skupek celic, živčevja in organov, ki se odziva na človeško naravo. Če je človek žalosten, to pomeni, da je njegova narava žalostna in da hoče izraziti skozo svojo žalost neko človeško lastnost. Ko se človeške celice odzovejo na žalost, ki struja skozi človeško naravo, telo odreagira žalostno, je otopelo, poklapano. Vse kar struja skozi človeško naravo, se želi samo izraziti, hoče postati vidno očem in človeški zaznavi. In telo ne čaka na primeren odziv, temveč se le odzove, odzove se v skladu s tem, kako je naučeno, da se naj odzove. Če pa ga blokiramo, blokiramo namreč to, kar se hoče izraziti, pa si ustvarjamo blokade, ki postajajo večje, bolj kot blokiramo odziv telesa na človeško naravo.
Ena taka blokada je, ko telo želi jokati in se stisnemo, zaustavimo in ne jokamo, ali pa, ko smo jezni, da ne odreagiramo jezno, ipd. A vedo oni primerno odreagirati v vsej polni sili izraza. Ne, tudi sila, ki se želi izraziti skozi naše telo je v ravnovesju. Že Buda je učil o srednji poti, o poti, po kateri se človek izraža v skladu s svojo vrojeno naravo.
Če namreč dovolimo, da se naša narava izrazi v pretirani meri, pravimo temu drama. A to ni drama kakršnekoli vrste. Velikokrat je na veliko podprta s človeškim umom in čustvi, ki se ustvarjajo iz človeške narave.
Dobro je ob tem pripomniti, da človeška narava sama nosi čustva, ki so naša primarna čustva. V trenutku pa, ko začnemo ustvarjati z našim umom in čustvi dodatna čustva, pa tem čustvom pravimo sekundarna čustva.
In kaj se zgodi? Naš primarni tok čustev, ki se želi izraziti skozi nas, je okrepljen ali zadušen s čustvi, ki jih ustvarjamo z umom ali mislimi. Lahko si mislite, kaj se takrat zgodi. Nič posebnega, le pademo iz ravnovesja, oddaljimo se od naše primarne narave in začnemo dramatizirati. In ko nastopi drama, no, takrat pa že skoraj vsi vemo do česa pride.
Drama je tisto, kar nas vleče iz našega ravnovesja. Bolj smo vajeni dramatizirati, bolj nas potegne. In ko smo enkrat v drami, takrat smo njen ujetnik. Seveda pa ima drama čisto svoje lastnosti, ki nam govorijo, kaj se je v bistvu zgodilo in kaj se v bistvu dogaja. Da, vse je pretirano in ko je pretirano, dobijo dogodki, ljudje in dejanja čisto drugi pomen.
Če pa smo popolnoma iskreni do tega, kar se želi izraziti skozi naše telo, pa bomo vedno odreagirali v skladu s tem, kar se mora izraziti. Sekundana čustva nam postanejo nepomembna. Nikoli ne pretiravamo ne v mislih, ne v čustvih in naše potovanje nas odpelje še bolj na našo srednjo pot.
