Sri Nisargadatta Maharaj

Rodil se je v Bombayu v Indiji v revni družini. Dali so mu ime Maruti. Oče je delal kot služabnik v Bombayu, pozneje pa so se preselili v malo vasico Kandalgaon, kjer so živeli kot revni kmetje. Odrastel je skoraj brez izobrazbe. Kot otrok je pomagal pri kmečkih opravilih. Rad je pozorno poslušal religiozne pogovore, ki jih je vodil očetov prijatelj, brahmin (indijski duhovnik). Pri osemnajstih letih mu je umrl oče, in mati ni več mogla preživljati štiri sinove in dve hčeri. Starejši brat je odšel iskat delo v Bombay in Maruti mu je kmalu sledil. Sprva je delal kot pomočnik v uradu, pozneje pa je odprl majhno trgovino. Poročil se je in dobil sina ter tri hčere. Do 34. leta je živel običajno življenje, dokler ga prijatelj ni peljal na srečanje z duhovnim učiteljem Sri Sadgurujem Siddharameshwarjem Maharajem. Guru ga je naučil meditacije. Zelo hitro je začel dobivati vizije in padati v trans. V njemu se je prebudila kozmična zavest in začel je iskati bistvo življenja kot Nisargadatta. Nekaj časa je živel še dvojno življenje. Ko je leta 1936 Siddaharameshwar umrl, je opustil posvetno življenje in postal berač. Romal je proti Himalaji, kmalu pa je spoznal nepomembnost takega romanja in se je vrnil. Spoznal je da večnega življenja ni potrebno iskati, saj ga že ima – dosegel je razsveljenje. Spet je prevzel skrbništvo nad družino, hkrati pa je ves prosti čas posvetil meditaciji in duhovnemu poučevanju. Na stotine učencev je prihajalo k njemu in pogovore so začeli zapisovati. Čeprav ni osnoval svojega ašrama, je njegov dom postal romarsko središče, v katerega so prihajali tudi mnogi tujci iz zahoda. Poučeval je vse do svoje fizične smrti.

Svojo hitro duhovno rast je pripisoval svojemu iskrenemu zaupanju Guruju. Ko mu je Guru rekel, da ne obstaja nič razen Sebstva, mu je Nisargadatta preprosto verjel. Vztrajnost in iskrenost v tvojem iskanju te bo pripeljala do cilja. Sri Nisargadatta Maharaj poudarja iluzornost fizičnega sveta ter iluzornost časa in prostora. Čas, prostor in vzročnost so mentalne kategorije, ki se pojavijo in splahnijo z razumom. Vse je eno in to lahko spoznaš tako, da usmeriš pozornost na »Jaz sem«. Vse ostalo je samo igra, ustvarjena v razumskem spominu, ki kreira ocene, želje in strahove. S spoznanjem enosti z vsem se meje med Jaz in vsem ostalim izgubijo in ostane samo Jaz. Dejansko pa resnice ni mogoče opisati (razen kot popolna negacija) in so besede v pomoč samo kot smerokazi. Dokler pa obstaja želja po dobrem in zavračanje slabega si v začaranem krogu, iz katerega te lahko potegne samo spoznanje da ne obstaja ne dobro ne slabo. Prave sreče ni moč najti v stvareh, ki se spreminjajo in minejo. Sreča pride iz Sebstva in se lahko najde samo v Sebstvu.

CITATI:

»Nisi nič zaznavnega niti nič predstavljivega. Pa vednar brez tebe ne more biti zaznave niti predstave.«

OGLAS

»Brez izkuševalca izkustvo ni resnično.«

»Potrebno se je le znebiti stremljenja k opisovanju sebe. Vse definicije so uporabne samo za tvoje telo in za njegovo izražanje. Ko ta obsedenost s telesom mine, se boš vrnil v svoje naravno stanje, spontano in brez truda.«

»Na sedanjem je ‘pečat realnosti’, ki ga preteklost in prihodnost nimata.«

»Um ustvari prepad, srce ga prečka.«

»Če bi ljudje vedeli, da se nič ne more zgoditi, dokler celotno vesolje ne povzroči, da se zgodi, bi dosegli veliko več z manjšo potrato energije.«

»Iluzija časa te preslepi, da govoriš o vzročnosti. Ko sta preteklost in prihodnost videna v brezčasnem ‘sedaj’ kot dela skupnega vzorca, ideja vzroka in posledice izgubi na pomenu in vznikne ustvarjalna svoboda.«

»Življenje ni nikoli tako živo kot po smrti… Kar je rojeno, mora umreti. Samo nerojeno je brez smrti.«

»Ko je um tiho, spoznamo sebe kot čiste priče. Odmaknemo se od izkušnje in od njenega izkuševalca in stojimo ob strani kot čisto zavedanje, ki je med in nad obema.«

»Kar se začne in konča, je zgolj pojav. Za svet lahko rečemo, da se pojavi, in ne da ‘je’. Pojav lahko traja zelo dolgo na eni časovni osi in je lahko zelo kratek na drugi, toda konec koncev pride na isto. Karkoli je časovno omejeno, je trenutno in nima realnosti.«

»Ideja ‘brez-zavesti’ obstaja samo v zavesti.«

»Zdi se, da slišim, vidim, govorim in delam, toda meni se to samo zgodi, tako kot se tebi zgodi prebava ali potenje. Stroj telo-um skrbi zase vendar me pusti zunaj sebe. Tako kot tebi ni potrebno skrbeti za rast tvojih las, tako meni ni  potrebno skrbeti za moje besede in dejanja. Se samo zgodijo in me pustijo nevpletenega, saj v mojem svetu nič nikoli ne gre narobe.«

»Luknja v spominu ni nujno tudi luknja v zavesti.«

»Čustvene reakcije, rojene v nevednosti in nepazljivosti, niso nikoli upravičene.  Išči čisti um in čisto srce… To je edina pot k miru.«

»Zaznavanje je prepoznavanje, kajne? Nekaj, kar ti je popolnoma tuje se lahko občuti, ne more pa se zaznati. Zaznavanje vključuje spomin.«

»Kako lahko prizadenem nekaj, kar je eno z menoj? Po drugi strani, ne da bi mislil na svet, karkoli storim, bo v njegovo korist. Tako kot telo samo sebe nezavedno uredi, kot je treba, tako sem jaz nenehno aktiven v urejanju sveta.«

»Ne moreš opustiti tistega, česar ne veš. Da greš lahko preko sebe, moraš spoznati sebe.«

»Odkriješ, da ni nič za odkriti. Si kar si in to je vse.«

»Praznina je polna do roba. Je večna možnost, tako kot je zavest večna dejanskost.«

»Užitek in bolečina sta izgubila svoje nihanje nad menoj. Sem svoboden od želje in od strahu. Sem poln, brez vsake potrebe. Videl sem ocean čiste zavesti, na povšini univerzalnega zavedanja, brezštevilni valovi čudovitih svetov se pojavljajo in izginjajo, brez začetka in brez konca. Tako kot zavest, so vsi jaz sam. Kot dogodki so vsi moji. Obstaja skrivnostna moč, ki jih nadzira. Ta moč je Zavest, Sebstvo, Življenje, Bog, kakorkoli jo poimenuješ. Je temelj in prvobitna opora vsega kar je.«

»Ne samo, da sem mrtev za svoje telo, temveč tudi za svoj razum.«

»Veš lahko samo napačno. Resnično moraš biti ti sam.«

»Če verjameš, da si oseba, vidiš osebe vsepovsod. V resnici osebe ne obstajajo, samo niti spomina in navad. V trenutku izpolnitve oseba preneha obstajati. Identiteta ostane, toda identiteta ni oseba, je neločljivo združena z realnostjo samo. Oseba nima obstoja sama na sebi, je samo odsev v razumu pričujočega…«

»Ko se odpoveš vsem imenom in oblikam, je realnost s teboj. Ni ti je potrebno iskati. Mnogoterost in različnost je samo igra razuma. Realnost je enost.«

»Vidim samo zavest, vem, da je vse samo zavest, tako kot veš, da je slika na platnu v kinu samo svetloba.«

»Svetove žalosti si ustvarjate iz svojih lasnih želja in strahov.«

»Moliš, da bi eden preživel, medtem ko tisoči umirajo. In če bi vsi prenehali umirati, ne bi bilo več prostora na Zemlji.«

»Neprestano želite izboljšati svet. Ali res verjamete, da svet čaka vas, da bi ga rešili?«

»Vedeti pomeni biti.«

»Nič vrednega se ne more zgoditi razumu, ki natančno ve, kaj želi. Ker nič, kar lahko razum predvidi ali želi, ni kaj dosti vredno.«

»Kadar nisi več navezan na nobeno stvar, si opravil svoje. Ostalo bo opravljeno zate.«

»Karkoli zavisi, je neresnično. Resnično je zares neodvisno.«

»Sama zavest je največji slikar. Cel svet je njena slika.«

»Obstoj pomeni postajati, se spremnijati, roditi in umreti in spet roditi se, medtem ko sta v bitju tišina in mir.«

»Ti si vedno Najvišji, ki se pojavi v dani točki  časa in prostora kot priča, kot most med čisto zavestjo Najvišjega in človeško zavestjo osebe.«

»Izvor zavesti ne more biti objekt zavesti. Poznati izvor pomeni biti izvor.«

»Na besednem nivoju je vse relativno. Absoluti se morajo izkusiti in ne razpravljati.«

»Znano je neskončno, toda neznano je nekončnost neskončnosti.«

»Izvor vsega ima vse. Karkoli teče iz Njega, mora že biti tam v obliki semena. In kot seme je zadnje od neštetih semen in vsebuje izkušnje in obete neštetih gozdov, tako da Neznano vsebuje vse, kar je bilo ali bi lahko bilo, in vse, kar bo ali bi lahko bilo. Celotno polje nastajanja je odprto in dosegljivo; preteklost in prihodnost sobivata v večnem sedaj.«

»Da bi spoznal sebe mora sebstvo biti soočeno s svojim nasprotjem – ne-sebstvom. Želja vodi k izkušnji. Izkušnja vodi k razlikovanju, nenavezanosti, samo-poznavanju – osvoboditvi. In kaj je osvoboditev konec koncev? Da veš, da si onstran rojstva in smrti. S tem, ko si pozabil, kdo si, in si si umišljal, da si smrtno bitje, si si povzročil toliko težav, da se moraš zbuditi, kot iz slabih sanj. Povpraševanje te tudi lahko zbudi. Ni ti potrebno čakati na trpljenje; povpraševanje po sreči je boljše, saj je um v harmoniji in v miru.«

»Spoznaj spoznavalca in bo vse spoznano.«

»Greh in vrlina sta vedno relativna.«

»Uporabljam spomin, vendar spomin ne more več izrabljati mene.«

»Stabilna vera je močnejša od usode. Usoda je rezultat vzrokov, večinoma naključnih in je torej šibko dodelana.  Zaupanje in dobro upanje jo bosta zlahka premagali.«

»Življenje je ljubezen in ljubezen je življenje. Kaj drži skupaj telo, če ne ljubezen? Kaj je želja, če ne ljubezen do sebe? Kaj je strah, če ne gorečnost po zaščiti? In kaj je znanje, če ne ljubezen do resnice? Načini in oblike so lahko napačni, toda motiv v ozadju je vedno ljubezen – ljubezen do sebe in do svojega. Jaz in moje je lahko majhno, ali pa eksplodira in objame vesolje, toda ljubezen ostane.«

»Ne moreš spremeniti potek dogodkov, lahko pa spremeniš svoj odnos in kar je zares pomembno, je odnos in ne sam dogodek. Svet je domovanje želja in strahov. V njem ne moreš najti miru. Za mir moraš iti onstran sveta.«

»Dokler se imaš za osebo, je tudi On oseba. Ko si vse, je tudi On vse.«

»Ko varaš sebe s tem, da delaš dobro za vse, gredo stvari na slabše, saj ne bi smel biti voden s svojimi idejami, kaj je dobro za druge. Človek, ki trdi, da ve, kaj je dobro za druge, je nevaren.«