Sta notranji in zunanji mir možna?

Na samem začetku bi bilo dobro vedeti, kaj je mir. Nekateri mislijo, da je mir mirovanje, neobstoj gibanja. Toda predstavljajmo si človeka sredi ruševin, ki ga je doletela katastrofa. Zanj mirovanje nedvomno ni mir.

Včasih mislimo, da je mir zmožnost delovanja. To je lahko možno, vendar niti tega ne moremo povsem poistovetiti z mirom. Mir je nekaj veliko bolj notranjega, je notranja drža. Da bi lahko govorili o miru na svetu, moramo začeti govoriti o miru v človeku.

Kot filozof in zgodovinar ne verjamem v sisteme, kajti če bi bili vsi številni sistemi v zgodovini tako dobri, bi to zadostovalo za dosego katerega koli cilja.

OGLAS

V svetu, kjer je vse med seboj tesno povezano, se lahko v nas nastani notranja tesnoba, ki se zrcali tudi v zunanji tesnobi. Stari Grki so to v tragedijah poimenovali “hybris”, to, kar je zašlo z univerzalne poti, univerzalne harmonije, napaka, ki je porodila novo dolgo verigo napak.

Življenje s svojimi različnimi okoliščinami čedalje bolj specializira področje delovanja vsakega človeka, mi pa smo pozabili na tistega otroka, ki se rodi iz upanja, otroka, ki prebiva v naši notranjosti in nam bo – kot pravi Jezus – omogočil vstop v Nebeško kraljestvo. Ta je kakor tisti mali zlati otrok iz antičnih dionizijskih misterijev. Primerjali so ga z magičnim delfinom, ki se lahko potopi v vodo in znova skoči iz nje. To je nesmrtni otrok, ki je nad časom in se pojavlja ali izginja v številnih reinkarnacijah, toda vedno je tukaj, kajti njegovo samo bistvo so večnost, trajnost, stalnost. V tem filozofskem duhu bomo torej poskušali ugotoviti, ali sta notranji in zunanji mir mogoča.

Kaj zares smo?

Smo misterij. Smo nekaj, kar je nad vsemi stvarmi, neke vrste opazovalec, ki presega vsako obliko manifestacije. Kako lahko torej dosežemo notranji mir? Treba je poudariti, da ko govorim o miru, ne govorim o mirovanju. Menih z gore s tem, ko v miru sedi na oddaljenem kraju in morda ponavlja kakšno formulo, po mojem mnenju ne doseže miru, razen izjem. Miru ne smemo zamenjevati z mirovanjem. Omenjeni menih je lahko miren, vendar ni nujno, da je mirno tudi njegovo srce. Mir je nekaj več od mirovanja ali gibanja, kajti mirovanje in gibanje sta relativni stanji, ki nimata vrednosti sami po sebi.

Svet s svojimi zrcali pogosto odseva napačne ideje in nas postavlja v os relativnosti. Stvarem je zelo težko dati pravo vrednost. Vsaka stvar je lahko velika ali majhna – odvisno od tega, s čim jo primerjamo.

Da bi dosegli mir, ki je zares notranji, ga ne moremo iskati niti v mirovanju niti v gibanju, temveč v ustrezni harmoniji, ki temelji na resnični univerzalni harmoniji. Pri tej harmonij se človek ne dojema kot ločenega od vsega, kot sovražnika človeka in Narave, temveč kot prijatelja vsega. Prijatelj pa ni tisti, ki z nami deli mizo, temveč tisti, ki je skupaj z nami v slogi, kot bi dejali stari Rimljani – v concordii 1, srce s srcem.

Treba je torej vedeti, da se moramo za dosego notranjega miru harmonizirati s samimi seboj. V nas je že nekakšna naravna in vrojena harmonija, le da jo s svojim načinom življenja krhamo in rušimo. Treba je iskati notranjo harmonijo in veliko enostavneje je, če si zadamo, da jo bomo dosegli.

Menim, da je mir notranje harmonično stanje, harmonizacija s samim seboj in vsemi svojimi elementi.

Stari ezoterični filozofi so učili, da človek ni samo lupina iz mesa z dušo, ki leta nad telesom. Človek je veliko bolj kompleksen. Pedagoško lahko rečemo, da je sestavljen iz sedmih teles ali “dimenzij”.

Vsak del našega bitja ohranja določeno obliko notranjega razkola. Čustva gredo po svoje, razum po svoje. Pogosto imamo misli, ki niso kreativne in se zato spremenijo v mentalne forme, ki se iz dneva v dan vrtijo v krogu – kot mitološka kača, ki si grize rep. Namesto da bi se prebile na novo raven, raven logosa, ostajajo na isti ravni in se vrtijo v krogu. Kolikokrat smo že imeli misli, ki se vrtijo v krogu! Te misli gredo čez cel svoj proces, nato pa se ponavljajo in ponavljajo, in namesto da bi privedle do kakšnih zaključkov, začnejo znova krožiti. To delno krha in uničuje naš notranji mir, naš preprosti in enostavni mir.

Vsakdo med nami mora imeti dovolj moralnega poguma, da bi našel svoj “žarek svetlobe” in mu sledil, čeprav drugi mislijo, da je to prenapeto, čeprav drugi temu nasprotujejo. Moramo slediti temu, za kar mislimo, da je prav, ne da bi se ozirali na to, kaj lahko rečejo drugi. In tega ne smemo razumeti v egoističnem ali prezirljivem smislu, temveč gre za to, da lahko v sebi ohranimo trdnjavo individualnosti, trdnjavo notranje svobode, brez katere ne bomo nikoli našli miru. Kajti kakor kembelj zvona, ki silovito udarja zdaj na eno, zdaj na drugo stran, se obračamo in udarjamo z glavo na eno in drugo stran, ne da bi vedeli, za koga udarjamo niti ali je to zaradi smrti ali slave.

Amado Nervo v eni od svojih pesmi pravi: “Življenje, ne dolgujem ti ničesar; življenje, med seboj sva pomirjena.” Lahko se zdi prenapeto, toda to je povsem razumljiv in naraven občutek. Samo tisti, ki si je kdaj upal ustaviti sam na pečini ob morju, hoditi skozi gozd, biti sam s seboj, pozna to komunikacijo z Naravo, s Soncem, z zvezdami, in ve, kako pomembno je, da ljubimo, in kako pomembno je, da nas ljubijo tudi drugi.

Pomembneje je ljubiti kot biti ljubljen. Bolje je biti izvir, ki daje, kakor vodnjak, ki sprejema. Najbolje je dajati, znati ljubiti brez vnaprejšnjih računic, koliko nam mora prinesti ljubezen. Tedaj se bo v nas nekaj prebudilo in razumeli bomo vse, kar nas obkroža. Razumeli bomo ptico, goro, veter in tudi svoje brate ljudi; razumeli bomo zgodovino različnih obdobij, skozi katera je šlo človeštvo, in v tem notranjem miru bomo razumeli vso modrost na svetu, ki je plod Boga. Plod Boga je tudi univerzalna harmonija, v kateri so vse stvari povezane.

Prav povezanost med Soncem in rastlinami, Soncem in živalmi, živalmi in nami, zvezdami in ljudmi nam daje notranji mir, mir, ker vemo, da je vse to delo Božjega uma, da je vse zasnovano tako, da lahko vedno nosimo svojo bolečino.

Pogosto se sprašujemo, kaj se bo zgodilo, ko umremo, kajti vsi bomo umrli. Smrt zanima nas vse, celo najmlajše. In notranji glas nam odgovori – in kaj se je zgodilo, ko smo se rodili? Mar se nismo rodili na naraven način in so bili tu ljudje, ki so nas imeli radi zaradi nas samih in jim ni bilo pomembno, ali bodo kaj od nas dobili? To so bili naši starši. Mar nimamo staršev tudi na drugi strani, onkraj praga smrti? Le da morda to niso isti starši. Ali zares obstajajo angeli varuhi, kot nam govorijo tako številne stare tradicije?

Mar v časih, ko so otroci pred spanjem izrekli molitvico angelu varuhu, ni bilo več notranjega miru kot v današnjih dneh, ko po gledanju televizije ležejo spat, ne da bi se kaj globljega naučili?

Notranji mir pomeni moči se srečati s samim seboj, spoznati, da se v tej veliki božanski modrosti nismo vsi rodili za isto stvar in da ima vsakdo svojo pot, svojo hrano, svoj veter ter svoj način življenja in izražanja.

Pomislimo, da si je vse to zamislil Bog. Vse, kar se nam zgodi, vse, kar se nam bo zgodilo, je na svoj način načrtovano, kajti, če si je On zamislil, kako naj se premikajo listi rastlin, kako naj se gibljejo majhne amebe, ki imajo le eno celico – kako je mogoče, da ne bi mislil na nas, ki smo bolj kompleksni ter imamo na nek način višjo zavest in smo z določenega vidika pomembnejši?

Kot nas torej starši pričakujejo z upanjem, ne da bi vedeli, ali bomo fantek ali deklica, dobri ali slabi, lepi ali grdi, mora naš Oče v nebesih ravnati z isto dobroto. Zakaj ne bi mislili, da nas je ljubil od začetka časov, da nas ljubi danes in da nas bo vedno ljubil, da smo vsi potopljeni v božjo misel, luč in ljubezen? Tako prenehajo vse skrbi in tudi na življenjske težave gledamo kot na preizkušnje, kot na etape, ki jih moramo premagati, da bi se lahko očistili.

Treba se je spomniti, kako so čistili vodo v Egiptu. Še danes obstajajo nekatere zajezene vode ali že suhi bazeni, med katerimi se je nekoč pretakala voda. V Tebah je obstajala čistilna postaja za vodo, ki je imela sedem velikih jezov. Voda iz Nila je stekla v prvi bazen in težko blato se je pogreznilo na tla; v drugem bazenu je bila voda že čistejša in tako se je pretakala vse do sedmega, v katerem je bila povsem čista in pitna. Če je to veljalo za vodo, zakaj ne bi isto veljalo za človeka? Mislim, da je to odraz tega, kar se dogaja z nami.

Najčistejša voda ni tista postana, ki se nepremično zadržuje sredi močvirja, temveč tista, ki pojoč skače prek skal. Pili bi iz te druge, najčistejše. Ta voda se je očistila s tisočimi in tisočimi udarci ob različne skale, prav ta voda je pela v svoji bolečini in ob vsakem udarcu stkala belo peno upanja ter ustvarila barvito mavrico.

Človek mora biti kakor voda, tako kot voda mora teči skozi življenje, poskakujoč, pojoč, ohranjati mora vedrino in notranjo moč, zaradi katerih lahko teče, ter imeti enostavno in preprosto modrost vode, ki vedno ve, kam gre, ki vedno ve, kje je morje.

Včasih ne vemo, kam gremo, toda če poiščemo notranji kompas, bomo to natančno vedeli. Takrat bodo vsaka bolečina, vsak udarec in vsaka težava za nas le preizkušnje.

Vsi elementi Narave nas učijo isto. Če bi imeli modrost ognja, bi bili zelo veliki. Ne glede na to, kako ogenj postavimo, je vedno pokončen. Če bi lahko človek kljub udarcem življenja ostal pokončen, bi v srcu našel mir.

Za notranji in individualen mir ne zadostujejo knjige niti predavanja, temveč je treba opazovati Naravo; treba je opazovati vodo, ogenj, veter in gore. Da bi lahko razumeli Bit človeka, ne potrebujemo veliko znanja, temveč se moramo podati v globine in najti smisel vsega, vsega, kar nas obkroža, in vsega, kar nosimo v svoji notranjosti.

Ali je možen tudi kolektiven mir, velik mir? To je še težje. Da bi dosegli velik mir, bi morali biti vsi ljudje sveta miroljubni. Če vsi ljudje na svetu niso miroljubni, ali vsaj ne tisti, ki imajo moč, ne bo miren niti svet. Veliki hvalospevi miru ne zadostujejo. Moramo se znova združiti, vendar s tem ne mislim na utopične družbe, temveč na povezavo ljudi, ki lahko gre od Boga, v Bogu in proti Bogu.

Nam so podobno kot številnim drugim ljudstvom sveta podali številne teorije in številne sheme, toda če pogledamo resnici v oči, vidimo, da je naša kupna moč vse manjša, zmanjšuje se državljanska varnost, težave med ljudmi se zaostrujejo, nevarnosti, ki nam pretijo, pa imajo vse večje razsežnosti.

Zdaj ne gre več za nož iz kresilnega kamna ali bronaste sekire, niti za meče in celo niti puške; danes se govori o galaktičnih vojnah, o laserskih žarkih, ki ubijajo, namesto da bi zdravili, o neobičajnih vohunskih satelitih, ki poskušajo destabilizirati vse, kar so zgradili ljudje, o strupenih plinih, o defoliantih, ki bi oskubili listje z dreves in s tem ljudi pahnili v večno zimo. Take grožnje nam očitno ne morejo prinesti miru. Politični, kolektivni in socialni napori se morajo vsak dan začeti s pedagoškimi napori. Ne moremo le sanjati o utopijah, ne moremo misliti, da bo le s tem, kar rečemo, na svetu zavladal mir.

Kristus je govoril: “Ljubite eden drugega.” In koliko je tistih, ki se ljubijo? Buda je dejal, da moramo imeti razumevanje, da je bolje biti žrtev kot rabelj. In koliko jih to razume? Če torej ti veliki ljudje, utelešenja Božanstva, kot jih radi imenujemo, niso mogli spremeniti sveta, ne moremo preveč verjeti v formule, temveč v to, kar lahko vsakdo med nami naredi in prenaša naprej.

Menim, da je za zunanji mir, kolektivni mir nujno potreben mir v nas samih. Dokler bodo na svetu sebični ljudje, priklenjeni za materialno, bo na svetu obstajalo izkoriščanje. Dokler bodo obstajali ljudje, ki sovražijo druge le zato, ker imajo drugačne barve oči ali ker jim niso všeč, bo na svetu obstajal rasizem. Dokler bodo obstajali ljudje, ki nestrinjanja s sogovornikom ne izrazijo s prijaznimi besedami in argumenti ter ga ne poskušajo razumeti, temveč ga raje udarijo ali brcnejo, bo na svetu obstajalo nasilje. Vse to so preizkušnje, s katerimi se moramo spopasti, in ne smemo misliti, da bomo vse rešili z dekretom o svetovnem miru; videli smo že, čemu služijo dekreti, čemu je služilo ženevsko Društvo narodov.

Moramo ustvariti nov svet, znova moramo ustvariti drugačen svet. Ta ponovna stvaritev drugačnega sveta, novega sveta, se začne z vsakim med nami. Zato tako poudarjamo posameznika, vendar ne egoista, ne posameznika, ki živi le zase, temveč nekoga, ki lahko biva v sožitju z drugimi, ki lahko iztegne svoje roke ne le v znamenje blagoslova, temveč tudi bratsko, tako da z drugim odejo ne le deli, temveč mu jo po potrebi da célo. Morda je treba obuditi tudi načelo: “Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.” Morda je treba ljubiti svojega bližnjega bolj od sebe samega, kajti morda so tisti, ki potrebujejo še več ljubezni od nas. Nekateri med nami so močni ali mladi ali imajo družbeno ali denarno moč, toda številni tega nimajo. Nekateri imajo le iztegnjeno roko, ki prosi. In te moramo ljubiti bolj od samih sebe.

Mar ni napočil trenutek, da se znova vrnemo k temeljni celici, družini, tej temeljni celici, v kateri starši ljubijo svojega otroka, še preden se rodi? Seveda se ne nanašam na vse brezumne razprave o tem ali imeti družino ali je ne imeti. Govorim le o povezavi med moškim in žensko ter o tem, ali si zares želita otroka, ali ga zares pričakujeta z ljubeznijo. Mar ne moremo ravnati enako v vsakem trenutku? Mar svojih učencev ne moremo pričakati z resnično ljubeznijo ne glede na to, kakšni so? Mar svojih zaposlenih, svojih sodelavcev ne moremo pričakati z ljubeznijo, nasmehom?

Morda je to orožje močnejše od vseh drugih. Morda noben izstrelek ne more spremeniti sveta. In če bi to spremenil nasmeh ali drugačen pristop? Zakaj moramo takrat, kadar nekaj kupujemo, vstopiti z mrkim in trpkim obrazom? Kaj pridobimo s to črnogledostjo, kaj je ta bestialnost, ki nas je vse popadla? Kaj se je zgodilo z nami? Mar smo povsem nori?

Moramo poskušati izstopiti iz te norišnice, poskušati se moramo vrniti k preprosto normalnemu, človeškemu obnašanju. Branje ne zadostuje, čeprav je lahko koristno. Potrebujemo tudi človeško obnašanje, človeški stik, malo ljubezni v rokah. Znova se moramo vesti naravno do ljudi, do Narave, tako da živali ne bi bežale, ko nas vidijo prihajati, da ne bi bili sovražniki vsega, da ne bi onesnaževali zraka, da ne bi onesnaževali zemlje, da bi bili le še en del Narave – morda njeni kralji, vendar kralji, ki delujejo v korist celote; morda njeni očetje, vendar očetje ne zato, ker vpijejo, temveč ker znajo prinesti majhno darilce, podariti nasmeh, besedo, ne da bi se jim bilo treba povzdigovati, da bi jih priznavali.

Kdor daje več ljubezni, kdor v svoja dejanja, svoje misli, svoje srce vlije več moči volje, je po naravi oče. In kdor je po naravi oče, zna dajati vsem na najboljši način to, kar nosi v svojem srcu, dajati na preprost način, da bi ga lahko slišali in razumeli.

Želim si, da bi vsakdo čutil malce nemira, in v globini svojega srca, če že ne ljubezni, vsaj malo miru. Če si vsakdo prizadeva v notranji molitvi, če se lahko malo več smeji, če se zjutraj, ko vzide sonce, ugleda v zrcalu z nespačenim obrazom, če ljudem podari nasmeh, bo našel mir.

Mir je vedrina, je harmonija, je zmožnost, da na svetu uresničimo najboljše stvari. Mir sta Partenon in Velika piramida; mir je človek, ki lahko med hojo po ulici da kovanček vsem, ki ga potrebujejo; mir je ženska, ki je doma luč za vse, s katerimi sobiva; mir je starček, ki svoje izkušnje deli z mladimi, ne z nečimrnostjo, temveč da se ti ne bi okužili s fizičnimi, psihičnimi ali duhovnimi drogami in da bi poskušali delati z vero v prihodnost.

Postanimo kakor prozorna svetilka, da bi lahko luč, ki jo imamo po božji zaslugi vsi, razsvetlila vsak kotiček. Tedaj bomo našli notranji mir in poskušali doseči zunanji mir, čeprav se ta ne zdi blizu, vendar si je zanj vredno prizadevati. Za mir si ne moremo prizadevati z uličnimi protesti, temveč z izražanjem tega, kar nosimo v svojem srcu tako, da se to lahko dotakne tudi drugih.

Lahko ljubimo lastovke, kamne, ljudi, veter, stare zastave, stare slave, toda potreben je mir. In to je mogoče, če lahko v pomladnem vetru razberemo Božja znamenja, kot so lastovke; če lahko sredi vode, ki bučno pada, vidimo bele curke pene in slišimo njeno pesem ob udarcih; če lahko opazimo vertikalnost plamena. Takrat bomo dosegli mir, kajti mir se rodi iz naše lastne notranje vojne, iz našega velikanskega napora in delovanja, iz naše ljubezni.

Naj bodo blagoslovljeni tisti, ki lahko čutijo to ljubezen. Naj bodo blagoslovljeni tisti, ki prinašajo mir. Naj bodo blagoslovljeni tisti, ki si upajo trditi, da je mir temelj vsega, in da ni pomembna cena, ki jo moramo za to plačati.

Dragocene stvari, dobre stvari se plačajo. Mir je dober. Plačajte za mir. Plačajte za naše sanje, plačajte, da bi na svetu vladal mir, da bi vladal v naših srcih in v vseh odnosih med ljudmi, živalmi in rastlinami.

Tedaj bo Bog z nami.

Jorge Angel Livraga Rizzi, mednarodni predsednik Nove Akropole
Zapis po predavanju, ki je potekalo novembra leta 1985 v Madridu.
_________________

1 Concordia v lat. izvira iz besed cum (z, skupaj) in cor (srce) (op. prev.)