Ste že slišali za prehlad duše?

OGLAS

Družba ljudi sili, da skrivajo svoje stiske, saj bi ob priznanju izgubili vse, potem pa se čudimo, da nekdo strmoglavi letalo, pobije pešce ali postreli kup nedolžnih ljudi.

Zakaj se sproža občutek ogroženost?

Opazujte sebe in druge, kako hitro se sproži jeza, napetost in agresija, ko se počutimo ogrožene. Občutek ogroženosti se sproži takrat, ko se ne počutimo dovolj dobri in ne zaupamo sebi. Tudi v živalskem svetu je tako, da branijo svojo pozicijo in ozemlje, vendar v mejah naravnih zakonitosti. Pri ljudeh  se je ta meja zelo porušila, kar naprej imamo občutek ogroženosti in zaradi tega se razvije ljubosumje, zanikanje sebe in prilagajanje. Vedno smo nekako v krču in telo se bori proti temu z raznimi oblikami bolezni, najbolj pogosta je depresija. Žal je to epidemija modernega sveta. Totalno čustveno zanikanje in skrivanje za debelim obrambnim zidom, ki ga je prvo potrebno prepoznati in nato postopno rušiti, ter graditi osebnost na zdravih temeljih.

Prehlad duše

Japonci se bojijo izreči besedo depresija, ravno tako je tudi pri nas, zato so si izmislili besedo PREHLAD DUŠE. Tudi v Sloveniji je velik porast te bolezni, tudi pri otrocih v osnovni šoli. Toda starši si zatiskajo oči in otroke silijo v šport, sprehode itd.. to deloma pomaga, toda priporočam, da spremembe stanja vzamete zelo resno in se obrnete na strokovno zdravniško pomoč.

OGLAS

Mogoče se vam bo zdelo čudno, da kot alternativka to priporočam, vendar je moje mnenje, da je najboljša kombinacija klasične medicine in alternativnih ved.

Opisala bom primer iz moje prakse:
Pred petimi leti je je oglasil pri meni fant, ki ni imel denarja za osebna svetovanja. Odločila sem se, da mu po svojih močeh pomagam, toda pod enim pogojem: REDNO JEMANJE PREDPISANE TERAPIJE s strani njegovega zdravnika.  Delala sva na travmah iz otroštva, negativnih čustvih in samopodobi. Stvari so se izboljšale, vendar je zaradi dodatnih negativnih sprememb v njegovi družini posegel še po trdih drogah. Stanje se je še poslabšalo in razvila se je šizofrenija. V tem obdobju se je oglasil, toda trdno sem vztrajala, da gre na hospitalizacijo, saj je bila ogrožena njegova varnost. Po prihodu nazaj domov je ostal čisto sam, starši se o njegovi bolezni ne želijo pogovarjati, saj je to družinska sramota. Vedno znova se vrača na najine pogovore, včasih tudi na štop, saj ni iz Ljubljane. Trdno se je odločil, da želi ozdraveti in si postavil cilje. Pri tem mu stojim ob strani.

Žalosti me, da so takšne osebe potisnjene na rob družbe, so zavrnjeni s strani sorodnikov, prijateljev in delodajalcev.
In kako se lahko potem čudimo, da nekdo strmoglavi letalo, pobije pešce ali postreli kup nedolžnih ljudi?

Silimo jih v to, da skrivajo svoje stiske, saj bi ob priznanju izgubili vse. Izobrazba jim ne koristi, vložen trud v delo tudi ne in družine razpadejo.

Vprašajmo se, kaj lahko kot družba spremenimo na tem področju? Največji strah posameznika je, da se to lahko zgodi tudi njemu. Zato si zatiskamo oči in se počutimo ogroženi. Bolezen ni sramota posameznika, temveč odraz družbe, ki jo sutvarjamo!