Tako so mnogim izmed nas govorili starši. Ko smo bili še čisto majhni. Pa se mi zdi, da se marsikoga izmed nas to ni kaj dosti prijelo.
»Joj, kako me je strah izpita. Strah me je zavrnitve. Strah me je, da mi ne bo uspelo. Strah me je teme.« To je le nekaj misli s katerimi smo se verjetno srečali že vsi. Ali pa vsaj poznamo koga, ki se je.
Pa nas je res strah izpita, zavrnitve, neuspeha ali teme?
Ali pa nas je morda strah le tega kako se bomo počutili in tega kar bomo razmišljali o sebi, ko izpita ne bomo opravili?
Ali ko nas bo nekdo zavrnil ali ne bomo uspeli?
Nas je strah teme ali tega kar nam tema predstavlja? Nekdo, ki mu tema predstavlja priložnost za počitek se je prav gotovo ne bo bal.
Tudi izpit sam po sebi ni nek bavbav. Je le list papirja. Ali oseba, ki sedi nasproti nas in nam zastavlja vprašanja. Enako je z zavrnitvijo. In neuspehom. Sama po sebi nista strašljiva.
Strašljiva postaneta kadar svojo vrednost enačimo s tem, da nas drugi sprejemajo. In s tem, da nikoli ne pademo.
Mar se naša vrednost ne kaže tudi v tem, da po padcu vstanemo? In da ostajamo zvesti sebi tudi takrat, ko drugi ne delijo našega mnenja?
No, morda pa je strah, ko si enkrat z njim zrem iz oči v oči, res votel in ga okrog nič ni.
Veliko poguma za soočenje s strahom vam želim.
Petra
