Strah nas je resnice

OGLAS

Strah je pač normalno čustvo. Služi nam, da opozarja pred nespametnimi in prehitrimi odločitvami, s katerimi bi ogrožali svoj obstoj. Po drugi strani pa je nek moder človek nekoč rekel, da pogum ne pomeni, da te ni strah, pogum v resnici pomeni, da te strah ne ustavi.

Če se ozremo na naše čustveno dogajanje, se po mojem mnenju pogosto zatečemo v obrambni mehanizem zanikanja resnice, kdaj pa kdaj tudi v beg pred resnico. Ker resnica boli, povzroča pritisk, zahteva odmik koprene racionalizacije in terja od posameznika, da se slej kot prej sooči z resnico. Seveda je tukaj na mestu vprašanje, o kakšni resnici je govora.

Ko razmišljam o strahu pred resnico, imam v mislih pare, ki me obiščejo. Pogovarjamo se o njunem odnosu, o tem, kako doživljata pritiske vsakodnevnih zahtev, pričakovanja partnerstva, želijo biti super starši in da imajo celotno dogajanje pod kontrolo. Pri tem mislim na dogajanje, ki se odvija na površini, se pravi vsakodnevni dogodki, rutina družinskega življenja, izzivi negovanja oziroma degradacije partnerskega odnosa. Kar v resnici boli, je tisto pod površino, ko bi se bilo potrebno soočiti s čustveno realnostjo, naveličanostjo enih in istih govoranc, iskanja pozornosti pri partnerju ali partnerki, hlepenja po priznanju in tudi po privrženosti.

OGLAS

Čustven svet je zapletena reč. Tukaj um ne deluje na svojih obratih, ker se pač nahaja v glavi, čustven svet pa recimo, da domuje v srčku, če zelo poenostavimo. Torej, ko nam začne utripati srček na višjih obratih in stiska, nas nekako špika in boli, vemo, da nekaj ni v redu. Verjamem, da smo kaj podobnega skusili mi vsi tokom življenja v dvoje. A ker se je res težko soočiti z resnico, da je nekaj narobe, da ni več ljubeče pripadnosti, da je nekam (pa ne vemo kam) odšla skupna partnerska sreča z njim ali njo, si verjetno na začetku hitro pokrijemo oči in jih zatisnemo pred resnico, ki nam jo kaže srček. Nočemo se soočiti s tem, da bi bilo zdravo za nas nekaj spremeniti, se pogovoriti, raztrgati katero od navad, ki se preveč hitro utrdijo v zvezi ter iskati rešitve, da bi zvezo prevetrili, ji dali nekaj prepotrebnega kisika in jo omehčali. S tem bi dobili možnosti in čas, da poiščemo rešitve, preko katerih bi nas srček nehal opozarjati in piskati rdeči alarm, da nismo srečni, zadovoljni, da se počutimo v zvezi izgubljeno, porinjeno v neke aktivnosti, ki nam niso pri srcu, a jih na voljo druge strani pač izvajamo. Da je mir v hiši.

Ker nas je strah resnice, da nekaj globoko ni v redu, sprva zanemarjamo signale. Potem vključimo zanikanje špikanja srčka. Osmislimo si verjetne vzroke in sami sebe prepričamo, da ni tako bedno ali hladno ali odtujeno, kot nam srčni signali kažejo. Kajti, nekje globoko v sebi vemo, da nas hromi strah pred resnico in da če bi to butnilo z vso močjo na plan, bi res bili prisiljeni svoje življenje obrniti na glavo.

Vidite, prav zaradi straha pred resnico srčka, marsikdo od nas ne zmore in ne želi sprejeti težkih, a za posameznika globoko v biti zdravih odločitev o spremembi trenutne pozicije, ki jo zaseda in doživlja v partnerski zvezi. Strah nas ohromi in lomi morebitne zavestne odločitve o tem, da je odnosa res konec, da je mrtev, da ga je potrebno prekiniti in odžalovati. To delamo zato, ker sploh ne vemo, kako močni smo znotraj svojega srčka. Ker, srček je navsezadnje naš!