Obstajajo bolj in manj romantične duše. Nekatere dame imamo v glavi malce izkrivljeno predstavo, kaj to je zaljubljenost in kaj vse naj bi nam moški dal. Ko se zaljubimo, smo tako ali tako zaslepljene in na svežega partnerja projiciramo naše predstave o tem, kakšen naj bi on bil. In proces poteka tudi obratno.
Hormončki zaljubljenosti in kemije v možganih trajajo različno dolgo, v povprečju od nekaj mesecev do dobrega leta dni. No seveda nekateri pari uspevajo skozi odgovorno negovanje odnosa ostajati v stanju ljubeče pripadnosti tudi do konca življenja, pa temu posplošeno rečemo, da sta bila celo življenje zaljubljena. Naša zaljubljenost in vrenje hormonov je namenjeno temu, da spočnemo otroka in s tem nadaljujemo vrsto, če temu takole grobo rečem. Narava je pač bolj pametna od človeka.
Kaj pa se zgodi, ko se zaljubljenost razblini in sčasoma zbledi?
Zagledamo partnerja takšnega kot je, z vsemi svojimi plusi in minusi. Prav tako on vidi v nas bolj realno sliko. V temle dojemanju moško ženskega hormonalnega plesa smo res različni. Ko je moški zaljubljen, je sposoben dobesedno premikati gore in bi vse naredil, da v končni fazi osreči svojo drago in ji tako nenazadnje pride pod hlačke, kar je spet narava prebrisano naredila, saj brez tega ne more biti spočet dojenček kajne? Ko se njegova faza zaslepljenosti in seksualne želje malce normalizira, se mnogi moški ustrašijo novo nastale čustvene bližine z žensko, ki jo sedaj vidijo vseeno v malce bolj realni luči, kot poprej, ko je dotični moški razmišljal več ali manj o tem, kdaj se bo lahko spet ljubil z njo.
Kako ženske reagiramo, ko nas mine zaljubljenost?
Pripravljene smo »gnezditi«, se počasi bolj zrelo in odgovorno zbliževati z izbranim moškim, z njim si oblikujemo vizijo družine in srečnega romantičnega skupnega življenja, dokler vaju smrt ne razstavi, ali kako že temu rečejo na filmih. No realnost je pač malce drugačna in bolj pestra. Ženska si želi stabilnosti in vedno bolj tesnega čustvenega zbližanja z izbrancem, marsikateri moški pa se v takšnih okoliščinah počuti utesnjenega in preveč čustveno obremenjenega, pa se te nove odgovornosti kar malce podzavestno ustraši. No, mogoče tudi veliko.
Bila sta par pol leta. Oba malo pred tridesetim letom starosti, oba šolana in lepa človeka, nista še živela skupaj, četudi sta se poprej že pogovarjala o tem, da bi morebiti začela razmišljati o družinici in selitvi v skupni podnajem. Ona je že nekaj časa oziroma zadnja dva meseca slutila, da se ji partner oddaljuje, da nekako včasih »pozabi« se javiti, ne odgovarja na njene klice po nekaj dni in se potem opravičuje z nekimi bednimi in za lase privlečenimi izgovori. Nekako končno izsili srečanje, na katerem jo je komajda zmogel pogledati v oči. Pove ji, da je super ženska, a da on ne zmore resne zveze. In odide. Naša dama je v šoku, debelo gleda in srce se ji razpada. Vse njene iluzije in zgrajeni gradovi v oblakih se rušijo. Nemo obsedi. Zaveda se, da je globoko v sebi vedela, a je zanikala znake, da on še ni zrel za zrelo in odgovorno partnersko zvezo, da se je ustrašil čustvene bližine in tega, da je vedel, da ženska potrebuje vseeno nekaj več kot le prazne obljube.
Čez nekaj dni dobi njegovo na roke napisano pismo, v katerem napiše, da je kreten, ker ne more biti z njo, saj je čudovita ženska, da si zasluži boljšega moškega, ki ji bo dajal vse tisto, kar ji on ne more, da nima moči dovolj, da bi se rešil svojih strahov pred ljubeznijo in odnosom, ker da doma tega ni videl in nima pojma, kaj naj ji kot partner da. Napiše ji še, da se je ustrašil njenih zahtev in pričakovanj in da upa, da se mogoče nekoč spet srečata. Bila je ogorčena in zmedena, a se je odločila, da ga pusti na miru in preboli tole razbitje iluzij. Se je vam tudi kaj podobnega zgodilo, drage moje?
