Vem, da se veliko ljudi boji stopiti v stik s samim seboj. Vem, da je veliko ljudi rajši v coni udobja in na sebi ne naredi popolnoma nič. Vem, da veliko ljudi ne bi naredilo popolnoma nič, čeprav se počutijo brezvoljni, žalostni, nervozni, jezni na celo
življenje, jezni nase, jezni na soseda, depresivni, v strahu itd. Ampak zakaj ne ukrenejo popolnoma nič? Kaj je tu tako težkega, da jih večina ne naredi tega koraka? Zakaj raje živijo s travmo, kot pa svobodni? Saj smo vendar duše, ki lahko živimo kakor želimo. Zakaj si želijo biti ovčke? No, na vsa ta vprašanja odgovori naslov tega bloga in o tem bom danes pisala.Lepo udobno se namestite na stol, vdihnite in izdihnite ter prisluhnite meni in sebi. Predvsem sebi, prosim. 🙂
PREDELOVANJE
Torej, če ste brali moje prejšnje bloge, sem govorila predvsem o anksioznosti in tesnobi. Ti dve prijateljici spadata tudi pod to kategorijo. Seveda pa moramo najprej poiskati vzrok, zakaj se počutimo tako, kot se počutimo. Torej potekati mora
predelovanje travm iz preteklosti. Najboljše je, da to predelovanje poteka nekje v varnem prostoru, po možnosti z osebo, ki se spozna na te zadeve oz. zelo priporočam, da se tega ne lotite sami s prijateljem, saj so lahko zelo težke preizkušnje ali situacije (govorim iz prve roke). S tem se dela počasi in z občutkom. Ne na silo!Kaj sploh mislim s tem predelovanjem preteklosti? Da se ne bomo narobe razumeli. To ne pomeni tega, da greste k psihoterapevtu, psihologu ali k nekomu, ki se spozna, poveste kaj vas muči in greste domov ter k njemu nikoli več ne pridete. Tudi to ni to, da vam da zdravila in zaželi lep dan. To ni to, res ne! Poslušajte se!Predelovanje zame pomeni, da greste tja, občutite, kaj ste povedali, se zderete, zjokate, kričite na ves glas, delite vse, da gre to iz vas in res občutite sami sebe. Preden pridete do tega, bo verjetno moralo biti že nekaj seans, da pridete sploh do čustev. Nekateri ljudje (med njimi sem bila tudi jaz), so tako zaprti, da več nič ne občutijo. (Vam bom dala en primer: Jaz na primer nisem mogla jokati kar precej časa, dokler se pač nisem dovolj odprla. Še hujše je bilo! Bala sem se jokati.) Verjetno zaradi zelo hude travme ali kakšnega res neprijetnega dogodka ali ponavljajočih se dogodkov.Tukaj bi vas malo ustavila, ker vam želim povedati (želim vam samo dobro), da če vam ta oseba, ki ste ji plačali te terapije, ne dovoli, da se izražate (kričite, jokate…), prosim (no, dobro bi bilo, ker vam ne bo mogla pomagati), nemudoma zamenjajte. Še hujše je lahko. Lahko vas zapelje še globlje, tako da prosim, pazite. S tem ni heca!No, zdaj pa preidemo naprej.Tukaj nima nihče čarobne paličice in bi rekel hokus pokus in bi vse izginilo. Žal, na tem morate delati sami. Vi rabite samo eno osebo, ki vas bo zelo dobro vodila. Tukaj bodo vzponi in padci. Tudi zdravila nič ne pomagajo, ker zdravijo simptome, ne pa vzroka. Do vzroka boste preko terapij prišli sčasoma, ne gre to iz danes na jutri, pri tem boste spoznali zelo dobro sebe in si začeli postavljati meje. Življenje vam bo začelo dajati nekakšna darila. Nato se vam bo začel odpirati ves svet, ki se bo spreminjal vključno z vami. Dobili boste druge prioritete in poskušali kaj novega, česar verjetno niste sploh nikoli pomislili, da se lahko naučite. Jaz npr. sem se začela učiti kitaro. Kitara mi je zdaj vsakdanja pomirjajoča zadeva, ki jo igram s srcem.
STRAH
Mislim, da nas je strah, ker se
bojimo stopiti v stik s samim seboj. Strah nas je videti, kje smo ga polomili v preteklosti ali kaj se nas je tako močno dotaknilo. Bojimo se ponovno približati travmi in jo začutiti. Strah nas je videti sploh našo travmo, ker smo jo močno zakopali v našo notranjost, da je ja ne bomo videli nikoli več. Bojimo se naših izbruhov jeze, tesnobe, strahu… Bojimo se ponovno vzpostaviti stik s samim seboj, ker je naš notranji otrok nemočen. Bojimo se, ker nimamo moči. Bojimo se videti, kje nismo močni. Strah nas je videti nas.Strah nas je, kaj se bo zgodilo, ker je to za nas nepoznana situacija. Veliko strahu je tukaj. Ampak pravi car je tisti, ki kljub svojemu strahu vztraja in gre preko tega. Prosim, ne me narobe razumeti, ne želim se hvaliti, ampak povem vam, da to res ni preprosto. Strah nas je sploh nekomu zaupati vse to (vsaj pri meni je bilo tako). Tukaj je dobesedno preko trnov do zvezd (o tem več naslednjič). Ni lahko, ampak se da iti skozi to. Na koncu boste nase še kako ponosni.
STARI VZORCI
Vsi ljudje pa imamo nekakšne
vzorce iz preteklosti (od staršev, babic, dedkov…) in jih ponavljamo v nedogled, dokler nam nekdo ne omeni, da to ni okej. Ali smo si te vzorce ustvarili sami, da smo preživeli hudo travmo. Nekateri vzorci pa so se pojavili samo zaradi tega, da bi lahko mi kot oseba spadali kam v družbo. Ti vzorci nastanejo zanalašč ali ponesreči.Meni se zdi, da že po naravi nas nekako čudno gledajo, če se kje iz srca smejimo ali pa, če se kdo na ulici zjoka. Ljudje razdeljujejo čustva pod dobra (veselje) ali slaba (žalost). Jaz trdim, da tukaj ni slabih ali dobrih čustev, saj to ocenimo subjektivno. Seveda so
vsa čustva samo čustva, saj ljudje čutimo in izražamo, kar želimo in kjer želimo. Tu ni dobro ali slabo! Pa samo za informacijo, zadnjič sem se zjokala na ulici, potem mi je bilo veliko bolje. Mislimo, da nas vsi opazijo, pa to sploh ni res! Pa tudi če nas, saj to je vseeno! Svobodno s čustvi, prosim! Ne se sekirat, kaj si mislijo drugi!
Če se boste svobodno izražali, se ne boste zapirali in se boste začeli čutiti bolj, kot si zdaj predstavljate. Ja, ljudje lahko čutimo sebe in druge!To je to, za ta blog…Se beremo naslednjič…Živa Bombek
