Strah pred srečo

OGLAS

O strahovih neradi govorimo, kajne? Vsi se radi navzven kažemo bolj pogumne kot v resnici smo, četudi imamo mi vsi v sebi cel nabor takšnih in drugačnih strahov. Pa pri tem ne mislim zgolj na strah pred višino, letenjem, pajki, pred zaprtimi prostori, pred bacili in mikrobi in kar je še vse sorte strahov.

Mnoge moje stranke se pogosto zapletejo v mrežo strahu pred srečo, uspehom ali zadovoljstvom. Resno mislim. Ja, verjetno si mislite, da je to malce zmešano, saj vsi želimo biti srečni in uspešni in zadovoljni. A pota posameznikovega vtisnjenega programa in vzorcev, ki bivajo v nas, so specifični in seveda nevidni na prvo žogo.

Pride gospa k meni. Je mojih let, odlično ohranjena, ločena, skoraj odrasel otrok je priden in z njim nima večjih preglavic. V službi je delovna in odgovorna. Ko pride do njenega privatnega življenja, se ji pa vse lomi. Otrokov oče je prisoten, a sta ločena že dolgo. Imela je še dva partnerja, ki sta jo oba nosila po rokah, a je vedno našla nekaj, kar jima je očitala in bila skratka venomer nezadovoljna in nergava. Enako je počela tudi otrokovemu očetu, ki ji je preden je odšel od nje in otroka jasno povedal, da je tiste vrste ženska, ki je nikoli ni možno zadovoljiti. Pa ni neka vzvišena dama, ki bi bila nesramna ali žaljiva. Le nekako je vedno naredila čustvene drame, v katerih je nato igrala žrtev odnosa ter s prstom kazala na svojega partnerja, da je on v celoti kriv za njeno nezadovoljstvo. In tako je ponavljala isti vzorec tri krat.

OGLAS

Ker ji ni vseeno za lastno zdravje, tako fizično kot psihično, se je odločila, da temu začaranemu krogu naredi konec, saj je končno le pogruntala, da je prav ona stična točka vseh treh moških, ki so jo močno ljubili, a so jo zapustili, ker enostavno niso več mogli prenašati njenih kapric, nerazumnih zahtev in neprijetnih obtoževanj in očitkov.

Skozi proces ozaveščanja njenega vzorca, se je izkazalo, da je bil program njene mame zelo podoben, s to razliko, da nje in mame oče ni zapustil temveč se je boril za obstoj družine, kar pa žal ni pripomoglo k skladni ali ljubeči zvezi njenih staršev.

Kot deklica je poslušala in bila pogosto priča drami mame, ki je pogosto tudi brez prisotnosti očeta hčerki tožila, kako so moški zahtevni in jim nikoli ni možno ustreči ter je vedno bolj kazala nezadovoljstvo. Kot deklica je torej dobila sporočilo, da moškim ni možno ustreči. Kot odrasla ženska je to obrnila v svoj ščit in je delovala tako, da je bila pravzaprav ona tista, kateri njeni moški nikoli niso mogli dovolj ustreči in jo osrečiti.

Ko se je počutila varno in ljubljeno ob novem partnerju, ki ga je imela rada, jo je začelo kar dušiti v prsih. Kot da bi kdo dal na prsni koš težko klado, ki je nikakor ni mogla odmakniti, kot mi je slikovito opisala. Ker jo je dušila v njenem strahu, da si jo bo moški podredil in jo izkoriščal, kar je bilo njeno podzavestno prepričanje, je skreirala dramo in z melodramatičnimi vložki poskrbela, da ni bilo njenemu partnerju nič jasno, v kaj se je prelevila poprej še v zaljubljenosti nežna in ljubeča ženska. Ki jo je bilo strah, da bi bila ljubljena, srečna in zadovoljna, pa je v tem strahu, ki se ga seveda takrat ni zavedala, oblikovala tako težke čustvene situacije in čustvena izsiljevanja, da tega noben od treh moških ni zmogel. Ko so jo zapustili, so jo še dodatno utrdili v prepričanju, da so slabiči in nesposobneži, ki se ustrašijo že ob prvi oviri.

Ko sva ozavestili, da je lahko v objemu moškega varna, da njen vzorec, ki ga je pobrala od svoje mame, v resnici ni njen, temveč mamin, je doživela v dokaj kratkem času kar nekaj »aha« spoznanj, ki so jo vodila k temu, da se soočila s tem, da je tudi ona upravičena do ljubečega odnosa in sreče v partnerskem odnosu. Seveda takšna spoznanja ne pridejo čez noč, za delo na sebi je potrebna dobra mera poguma in motivacije, da se prerinemo mimo mnogih zaščitnih pregrad našega uma, strahov, ki blokirajo naš napredek in da iz sebe naredimo bolj zdravo verzijo sebe, osvobojeno žigov naših prednikov in prednic.