Ali s smrtjo našega telesa ugasne tudi naša zavest – um, duša oziroma duh?
Ali pa se v neki obliki ohrani, mogoče v drugi sferi ali dimenziji vesolja?
To je »véliko vprašanje«, ki si ga razmišljajoči ljudje zastavljajo že od pradavnine. Takoj preidimo k bistvu! Ali smo v celoti umrljivi? Ali pa obstaja element ali faseta našega bivanja, ki preživi smrt našega telesa?
To vprašanje je izjemnega pomena za naše življenje in našo prihodnost. Predstava, da se zavest ohrani onkraj živih možganov in telesa, se v taki ali drugačni obliki že tisoče let potrjuje v premislekih o naravi stvarnosti. Vendar je ta predstava temeljila na osebnih uvidih, ki so se prenašali na naslednje generacije po zaslugi njihove tehtnosti in duhovne avtoritete. Komaj v zadnjih letih so prišli na dan trdnejši dokazi za nekatere odgovore na »véliko vprašanje«.
Nekateri izmed njih so bili podvrženi nadzorovanemu opazovanju in nekatera opazovanja so tudi zabeležili. V naslednjih poglavjih bova predstavila nekaj zares verodostojnih in trdnih sklopov dokazov.
Obravnavati morava tri temeljna vprašanja – in posvetila se bova vsakemu posebej.
Prvič, ali nemara obstaja zavest, ki ni povezana z živimi možgani?
Zdi se, da obstaja »nekaj«, kar je mogoče občasno izkusiti ali s tem celo komunicirati. Kaže, da je to zavest tega ali onega človeka, ki ni več živ. Trdne dokaze s tega področja predstavljava v prvem delu knjige.
Drugič, če predpostavljamo, da obstaja »nekaj«, kar lahko izkusimo in da je to po vsem videzu breztelesna zavest, kaj to pomeni za naše razumevanje sveta in ljudi, ki živijo na njem?
Kdo ali kaj smo, če naša zavest lahko preživi naše telo? In kakšen svet je to, v katerem zavest lahko obstaja zunaj možganov in telesa? Teh vprašanj se lotiva v drugem delu knjige.
Tretjič, katere razlage za morebitno ohranitev zavesti zunaj možganov in telesa ter za stike in komuniciranje s takšno zavestjo se izoblikujejo, ko soočimo dokaze z najnovejšimi naravoslovnimi spoznanji?
To vprašanje si zastaviva v tretjem delu knjige. To so ambiciozne naloge, vendar niso zunaj dometa znanosti. Vemo, da se lahko zgodi zavestno izkustvo v začasni odsotnosti možganskih funkcij, in sicer v primeru obsmrtnih doživetij.
Ali bi bilo zavestno doživljanje mogoče tudi pri trajni odsotnosti možganskih funkcij, torej po človekovi smrti? Tudi to vprašanje je smiselno postaviti, saj je pomembno, tehtno in podprto z nekaterimi dokazi, ki temeljijo na opazovanju. Uradna znanost – znanost, kakršno poučujejo na večini šol in fakultet – se ne ukvarja s temi vprašanji, saj zanika že samo možnost, da bi zavest mogla obstajati v odsotnosti živega organizma. Toda v nasprotju z desetimi zapovedmi, ki jih je Mojzes prinesel svojemu ljudstvu, doktrine uradne znanosti niso vklesane v kamen. V svoji naslednji razvojni fazi bi znanost utegnila razširiti svoj domet in področje dejavnosti, tako da bo začela raziskovati pojave, povezane z našimi tremi vprašanji. In ko se bo to zgodilo, bo verjetno prišla do uvidov, ki ne bodo vitalnega pomena samo za znanstvenike, ampak tudi za vse pripadnike živeče – in morda ne povsem umrljive – človeške skupnosti.
Obsmrtna doživetja
Ali lahko človeška zavest obstaja v odsotnosti živih možganov? Glede tega imamo na voljo verodostojne dokaze. Priskrbeli so jih ljudje, ki so kot zavest, medtem ko so bili njihovi možgani klinično mrtvi, doživljali to in ono. Dospeli so do portalov smrti, vendar so se vrnili. Tem epizodam pravimo obsmrtna doživetja.
Obsmrtna doživetja pričajo o tem, da je mogoče med začasnim nedelovanjem možganov zavestno doživljati marsikaj. Nedelovanje možganov je lahko posledica hude bolezni ali možganske poškodbe, pri čemer signali možganske dejavnosti izginejo in se čez nekaj časa znova pojavijo. Če čas nedelovanja možganov ne preseže kritičnega praga – govorimo o sekundah –, lahko možgani ponovno začnejo normalno delovati. Tedaj se lahko znova pojavi tudi zavest, ki je bila prej povezana s temi možgani. Zavestno doživljanje, medtem ko so možgani klinično mrtvi, je anomalija.
Trenutna materialistična paradigma v znanosti, ki pojmuje zavestno doživljanje kot produkt možganskih funkcij, te anomalije sploh ne upošteva in je niti ne poskuša razložiti. Ta paradigma trdi: ko možganske funkcije ugasnejo, ugasne tudi zavest, njihov produkt.
Vendar dokazi, ki so jih priskrbeli dokumentirani primeri obsmrtnih doživetij, kažejo, da zavest, ko so možgani klinično mrtvi, ne ugasne v vseh primerih. Osebe se niso v vseh primerih spomnile zavestnega doživljanja v kritičnem obdobju, vendar je pogostnost spominskega priklica dokaj velika – v nekaterih raziskavah znaša 25 odstotkov dokumentiranih primerov. Še več, spominski priklic je pogosto verodostojen in se ujema s stvarnostjo, saj zajema stvari in dogodke, ki bi jih v danem času in prostoru zaznaval človek z normalno delujočimi možgani.
