Zakaj so tvoji občutki pomembni, ampak štejejo pa ne?
Neoprijemljivi občutki
Težko si je zamisliti še kaj bolj neoprijemljivega kot občutek. Občutki se namreč konstantno spreminjajo. To, kar misliš trenutno, se lahko hitro spremeni. Trenutno navdušenje zaradi spodbudne novice na delovnem mestu ti lahko že v kratkem skazi novica, da tvoje delovno mesto ukinjajo. Če si žalosten, ker čakaš na klic, ki ga ni in ni od nikoder, se tvoja žalost v hipu spremeni v veselje, ko ti telefon zazvoni. Zdi se, da svojih občutkov ne moreš držati dalj časa v istem stanju. Kako se potlej sploh lahko zaneseš na nekaj, kar se spreminja tako kot minutni kazalci na uri in v bistvu deluje kot privid?!
Čustvena bitja
Verjetno so občutki v prvi vrsti pomembni predvsem zato, ker smo ljudje čustvena bitja. Preden smo razumski, smo čustveni. Nekaj misliš zato, ker se tako počutiš. Iz malega morja stvari, ki jih v življenju doživiš, ti v spominu ostanejo le tiste, ki nate naredijo nek čustveni vtis. Za nazaj se tako spominjaš le drobnih, čustveno-obarvanih momentov. To, kar se ti je zgodilo, najprej pomisliš, kako si se takrat počutil. In včasih je občutek edina stvar, na katero se lahko oprimeš. Ko razmišljaš o nečem, kar se je že zgodilo, ali pa ko delaš plane za prihodnost – na oboje priklapljaš svoje občutke. Občutek je v bistvu kot kažipot s katerim si osmisliš to, kar se ti v življenju zgodi. Deluje pa tudi kot tvoj časovni stroj, preko katerega hodiš naprej in nazaj… tudi tvoja sedanjost je obarvana z občutki.
Občutki te naredijo ali uničijo
Občutki imajo zato izredno moč. Lahko te naredijo ali uničijo. Imajo to magično moč, vendar samo, če jim to magično moč dodeliš. Dober primer je, ko dovoliš, da nek čustveno-obarvan dogodek iz preteklosti vstopi v tvojo sedanjost in ti s tem skreira prihodnost. Seveda smo ljudje ljudje – dobrih občutkov se želimo oprijeti in jih podaljšati, slabih pa se po hitrem postopku otresti. Popotovanje najbolj pogostih misli je v resnici sidro občutkov. Ampak preden se sploh lahko rodi občutek, obstaja misel. Vse se začne z mislijo. Včasih gre za zavestni tok misli, drugič so tvoje misli globje – pod površino. Skladno z mislimi se nato tudi počutiš. Glava ti konstantno nekaj premleva. Vedno misliš – misliš tudi, ko ne veš, da misliš in kaj misliš. Misliš tudi, ko spiš – čeprav se tega ne zavedaš. Vedno se podajaš na miselne ekskurzije. Popolna brezmiselnost je zelo malo verjetna.
Miselna kontrola
Mogoče se ti zdi, da vsebina misli za tvojo glavo ni pomembna. To lahko drži do neke mere. Karkoli daš glavi, to bo premlevala. Ampak bolj kot držiš roko nad tem, kaj razmišljaš, lažje lahko kontroliraš tudi svoje občutke. Mogoče se ti včasih zdi, da je misli preveč, da bi lahko vedel za vsako, ki pride in gre v tvoj um. Včasih tudi ne veš, kaj določene misli pomenijo in od kje prihajajo. Težko si je vedno osmisliti svet skozi misli, ki jih misliš. In bolj kot svojim mislim puščaš prosto pot, manj kontrole se zdi, da imaš nad svojo glavo. Če gredo lahko tvoje misli vedno tja kamor hočejo, potlej je to podobno kot bi pripeljal slona v svoje malo stanovanje in pričakoval, da ti ne bo potacal vsega…itak, da ti bo. Ti sam pa se boš nato počutil obupno.
Mravljišče pogostih misli
Ampak mogoče pa je glava dovzetna za sugestije. Da jo lahko naučiš, kaj naj razmišlja. Ker misli, na katere polagaš največjo pozornost, so misli iz katerih se bo razvilo mravljišče. Vedno si tam, kjer je tvoja pozornost. Vsebina tvojih misli bi torej morala biti v prvi vrsti pomembna zate, ne za tvojo glavo. Glava sama po sebi ne deluje miselno selektivna – dokler jo ti ne naučiš, da mora biti. Do takrat bo razmišljala na avtopilotu. Če je glava kot avto, ki te pripelje na destinacijo, pa si ti sam šofer, ki v rokah držiš volan – s tem, da usmerjaš svoje misli. Sčasoma bodo tvoje misli in občutki postale navada in nič več se ti ne bo treba miselno naprezati. Ker to, kar se vedno znova ponavlja, postane dominantno.
Povezava “misli – občutki”
Ali to potemtakem pomeni, da ko si sposoben kontrolirati um, takrat si sposoben kontrolirati tudi svoje občutke? Da je vsak tvoj občutek v resnici zgolj posledica misli? Da na nek način lahko vsaj delno fiksiraš svoje misli? Da tudi ko ti misli odplavajo nekam drugam, in prej ali slej ti, da se samo ustaviš.. in vrneš pozornost nazaj na prvotno mesto. Postopek meditacije. Mogoče lahko vplivaš na svoje občutke na način, da svojo misel ujameš, takrat ko se pojavi. Prepoznanje misli, ki ji sledi občutek – prijetna senzacija ali tenzija v telesu. Na podlagi občutka se nato lažje odločiš, ali misel stimulirati in spodbujati, ali pa ji prerezati popkovino. V vsakem primeru jo lahko prekineš, če ugotoviš, da prilivaš olje na ogenj takrat, ko bi moral vse skupaj pogasiti. Zdi se, da večina misli dobi pravi smisel šele takrat, ko postanejo čustva. Čustveno-obarvana informacija. Nič več ne gre za abstrakten pojem, sestavljen iz črk in besed. Ko nekaj ve glava, si to informacijo lahko zapomni. Pozna jo na mentalni ravni. Ampak resnično jo lahko vzame za svojo šele ko to informacijo shrani telo.
Občutki v ravnovesju
Mogoče te premalo občutkov lahko pripelje do čustvene praznine. Lahko imaš občutek, da svoj čustveni svet tako stradaš, da se čudiš, da ne pogine. Ne želiš si biti čustveni invalid, prav tako ne želiš biti žrtev svojih lastnih občutkov. Preveč občutkov te prav tako lahko pokoplje, v kolikor jim podležeš oz. te nadvladajo. Marsikatero stvar v življenju pa lahko narediš tudi, ko se ne počutiš dobro. Občutki so takrat zadnja stvar, ki te zanimajo. Ko je glavna uresničitev namere, občutki sedijo na zadnjem avtomobilskem sedežu.
Arhitekt občutkov
Kakršnekoli občutke že imaš, ker so tvoji občutki samo tvoji, gre za izredno intimne stvari. So tvoja najbolj osebna stvar. Vedno so vidni samo in izključno tebi. Samo ti veš, kako se počutiš s svoji koži, in kaj narediti, da si dvigneš svoje počutje. Ti sam si arhitekt svojih občutkov. Zaradi abstraktne narave jih je praktično nemogoče razložiti nekomu drugemu. Ker te nihče ne razume. Kako boš razložil nekaj, kar še sam ne veš, kaj je?! Ampak mogoče pa tudi ni tako zelo važno, kako se počutiš vsak trenutek dneva. Sploh če ti počutje precej niha, je konstantno potrjevanje svojih občutkov na glas lahko pravzaprav izredno naporno. In točno zato so tvoji občutki pomembni, ampak štejejo pa ne.
