Česa se v resnici bojiš, ko ne veš, česa se bojiš?
Pošast pod posteljo
Včasih dejansko ne veš, kaj je tisto, kar ti povzroča občutek strahu. Veš samo, da ti utripa rdeča lučka. Glava ti pošilja signal, da je nekaj narobe. Vklaplja ti alarm. Ti pa ne veš, kaj pomeni. Ker ne veš kaj je narobe, situacija deluje zmedeno. Na pol kot lažni alarm, na pol kot resnica. Ni nujno, da takoj zaženeš paniko. Težko pa v nedogled ignoriraš misteriozna opozorila. Signal, ki si ga glava interpretira kot nevarnost, ti občutiš kot strah. Neutemeljen strah. Česa se dejansko bojiš? Veš samo, da si prestrašen. V kolikor strah postane tvoj zvesti spremljevalec, pa te ta spremlja vedno – kot lastna senca. Ker gre za podzavestni program, se ga niti ne zavedaš.
Levi in desni um
Mogoče ima prste vmes način, kako deluje tvoja glava. In kako delujejo človeški možgani v splošnem. Kako delujeta levi in desni um. Levi um recimo stvari razume, desni jih samo čuti. Včasih ne znaš spraviti stvari v besede. Takrat so na delu desni možgani. Ko ne veš, kaj bi bilo, se dogaja nekaj, kar je izven tvojega polja razumevanja. Zato vse skupaj deluje nedojemljivo in abstraktno. Mogoče zato, ker obstaja zgolj na ravni občutka, intuicije. Tisti del uma, ki hoče stvari razumeti in jih popredalčkati, se takrat znajde v temi. Levi um vedno stremi za tem, da stvari pošteka. Rad rešuje probleme. Združuje obstoječa znanja in osebne izkušnje. Na podlagi preteklosti rad oblikuje logične zaključke za prihodnost. Levi možgani so pač radi pametni. So razumski. Znajo računat. Znajo povezovati informacije med seboj. Iz njih oblikovati smiselne zaključene celote. Na drugi strani so pa občutki. Nedefinirane informacije psihe. Črna luknja logike. Desni možgani torej spravljajo levega v izredno nelagoden položaj. Ko logični um nima možnosti, da razume, takrat nima nič. Izgubi svojo super moč. Vse stavi na razumevanje in logiko. To, česar si um ne zna razložiti, ga lahko zmede ali frustrira. Lahko tudi, da dvigne roke in vse skupaj označi za nesmisel. Mogoče ti ravno to, ko nečesa ne veš, pa bi rad vedel, aktivira ta občutek. Občutek nemoči. Um seveda verjame, da je njegova nemoč nadvse resnična.
Realen in umišljen strah
Podobno je s strahom. Realen in umišljen strah sta oba enako resnična. Razlika je samo v tem, da prvi predstavlja neko realno grožnjo. Treba ga je vzeti zares. Tisto, ko te je upravičeno strah nečesa, in veš, česa te je strah. Recimo, da te je strah višine in to občutiš, ko gledaš čez okno stolpnice. Drugi strah pa nima neke razlage na pladnju. Je nerazumski, fantazijski. Težko veš, iz kje izhaja. Samo skupno pa je to, da oba strahova čutiš enako. In tukaj nastane problem. Človeška glava namreč ne razloči takoj, kaj je res in kaj ne. In tudi če ve, zelo hitro pozabi. Lahko ji 100-krat nekaj rečeš, pa bo vedno naredila isto reakcijo. Če se nekaj dogaja v tvojih mislih, potlej um sklepa, da je to, kar razmišljaš in kar čutiš, resnično. Če gledaš nek triler ali grozljivko, točno veš, da boš gledal neko dramatično, krvavo, domišljijsko zgodbo. Ampak to ne pomeni, da tudi tvoj um ve. Um še vedno odreagira tako, kot da gre za resničnost. Tebe je še vedno strah. Še vedno ti srce bije hitreje. Mogoče v telesu čutiš neprijetno tenzijo. Še vedno te na trenutke zmrazi. Z vidika uma je torej strah, strah. Resničen je takrat, ko ti verjameš, da je.
Strah postane anksioznost
Čer strah traja dalj časa, spremeni svoje ime. Preimenuje se v anksioznost. Mogoče se sedaj počutiš, kot da imaš v prsih in glavi čebelnjak. Na tej točki se tesnoba igra igrice s tvojo glavo. V uho ti šepeta stvari in te spravlja v srčno stisko. Lahko ti sredi belega dne kot strela z jasnega požene strah v kosti. Lahko te vrže pokonci sredi noči. To te spravlja v stres in paniko. Mogoče, ko si med ljudmi, se ti kar naenkrat vklopi alarm »boj ali beg«. Obrambni mehanizem, ki lahko ostane tvoje stalno stanje psihične alarmantnosti. Mogoče non stop gledaš čez svojo ramo. Od kje bo prišla nevarnost. In kar je najbolj zanimivo… več izkušenj kot imaš s tesnobo, bolj se jo tvoja podzavest tudi navadi. Navadi se, da pričakuje, da bo šlo nekaj narobe tudi v prihodnosti.
Iracionalni strahovi
Seveda se tukaj problemi, povezani s tesnobo in pridruženimi prijatelji ne ustavijo. Iz snežinke nastane kepa in snežna kepa se vali naprej in postaja večja. Kaj sploh lahko narediš v tem primeru? Mogoče lahko pogledaš malo globje vase. Dobiš kakšen uvid. Kje ima korenine ta vsesplošna prestrašenost? Iz kje izhaja lažni občutek lastne ogroženosti? Kakšno ima to povezavo s tabo? Mogoče načinom kako razmišljaš in kako čutiš? Če misliš, da nima nobene povezave s tabo, pomisli še enkrat. Mogoče stvari le niso tako naključne. Da se ti naključno dogajajo vse te nočne more v budnem stanju. Mogoče si to svojo neznanko lahko vsaj malo osmisliš.
Oklepanje ega
Ali je možno, da s samoanalizo in introspekcijo prideš do kakšnega zaključka? Dejstvo je, da se bojiš takrat, ko si v situacijah, ko se počutiš ogroženega. Ampak v kakšnih situacijah? In kdo je tisti, ki je resnično ogrožen? Zna biti, da je glavna žrtev nihče drug kot tvoj ranljivi in občutljivi ego. Če si introvert, potlej ti komunikacija z ljudmi lahko predstavlja poseben izziv. Ko se je potrebno družiti z ljudmi in sodelovati. Lahko, da gre za čisto običajna socialna druženja. Taka, kjer ljudje preprosto izražajo svoja osebna mnenja in poglede na svet. Mogoče se ti strah pojavi takrat, ko poslušaš druge. Samo poslušaš. Takrat ti lahko pride misel, da mogoče nimaš vedno tako prav kot misliš, da imaš. Ali še hujše – da ugotoviš, da živiš v totalni zmoti. Da v resnici nimaš pojma, kaj se dogaja in kako stvari potekajo. Tvoj ego se lahko počuti kot totalen cepec, ki je popolnoma odrezan od realnega sveta. Mogoče tudi, da ne maraš konfrontacij v pogovorih. Vedno padeš ven in se na smrt skregaš. Protinapad kot obrambni mehanizem. Ogrožajo te torej lahko že najbolj osnovne stvari, kot so drugačno mišljenje in drugačni pogledi. Na tej točki je vse opozicija. Preprosto vprašanje, postavljeno iz čiste radovednosti. Tvoja interpretacija je lahko, da gre za prikriti napad. Napad nate in na tvoj prav. Ko ego ni več tako prepričan, da ima vedno vse prav. Tako kot sicer misli. Najbolj od vsega se boji, da so mu šteti dnevi. Kar niti ni čudno, kako ego dojema samega sebe. Napol kot super heroja, napol kot lažnivca in zlagano dušo. Vedno živi v enem ali drugem ekstremu. Po eni strani verjame, da je upravičen do preživetja, saj je svetla izjema človeštva. Po drugi pa ne verjame niti samemu sebi. In zato se na vse kriplje trudi obstati. Vedno brez izjeme gre na nož. Jaz ali oni. In ego tudi vedno zmaga – v njegovih očeh.
Iluzija izven serijske fasade
Pretirano dominanten ego se vedno boji, da bi ga drugi prebrali. Da bi spredvideli, da nisi to, za kar se imaš. Da si v resnici samo človek, ne bog. Kar je za ego najhujša možna žalitev. Ego seveda noče, da se ga kadarkoli primerja z drugimi ljudmi. On je tako unikaten kot bi bil izven zemeljski. Mogoče se zato nikoli nočeš znajti v situacijah, kjer bi lahko izpadel kot običajen človek. Oseba s plusi in minusi. Ti si seveda en sam plus. Nič se te ne more dotakniti. Nihče se ti ne more približati. Ker če si preblizu drugim, to lahko hitro pokvari tvojo lastno percepcijo. Predstavo, da si izven serijski in neprimerljiv.
Bojiš se resnice
Mogoče se torej bojiš samo, da bi stvari prišle na dan. Bojiš se resnice. Da v resnici še zdaleč nisi tako zelo poseben, kot misliš, da si. Mogoče se samo preslabo poznaš. Rad se gledaš v svoji pomladni in poletni uniformi. Jesenska in zimska garnitura tvoje duše pa te ne zanimata. Mogoče, da se bojiš tistih delov sebe, ki so skriti v senci. Tistih, do katerih prideš samo, če vrtaš po sebi. Bojiš se neznanega v sebi. Strah te je, da nikoli ne boš naredil preskoka v življenju. Prišel ven s svojimi originalnimi idejami. Mogoče te je strah narediti spremembo. Poskusiti karkoli novega. Z vsemi štirimi se torej oklepaš svojega domačega vrtička. Ohranjaš svoj status quo. Mogoče za vse svoje nerazumne strahove na koncu ugotoviš, da le imajo v sebi seme razuma.
Strah pred velikanom v sebi
Mogoče ti manjka samo kakšen pogovor s samim seboj. Da samega sebe posedeš, ko bo čas za to. Mogoče trenutno še ni. Če si v svojih dvajsetih ali tridesetih, ti je ta osebnostna disfunkcija lahko po svoje tudi zabavna. Vse, kar ti ne klapa, je lahko tudi smešno. Nič ni narobe, če so meje med fantazijo in realnostjo rahlo zabrisane. Mogoče uživaš v ideji, da ti zmoreš nekaj, kar drugi ne. Da zmoreš iti čez čustveno turbolenco. Da premoreš ekstremne emocije, polne vzponov in padcev. Zmoreš jih ravno zato, ker jih drugi ne. Mogoče tudi, da ti strah deluje kot nek fetiš. Bojiš se svojih sanj iz strahospoštovanja. Bojiš se svojih visokih upov in pričakovanj. Bojiš se svojih zmožnosti. Ideje, da si sposoben veliko več kot misliš, da si. Strah ti torej lahko povzroča tudi velikan v tebi. In točno tega se v resnici lahko bojiš, ko ne veš, česa se bojiš.
