Zakaj z ukinitvijo negativnih občutkov nehote ukineš tudi pozitivne?
Dopolnilno čustveno zavarovanje
Stvar, ki je na začetku, ko se hočeš izogniti bolečini in trpljenju, mogoče ne veš je to, da s tem ko enkrat ukineš svoje negativne občutke, praktično ukineš občutke na celi črti. Stikalo za ugasnit občutke, ki jih ne želiš čutiti, je namreč isto kot tisto, ki jih želiš čutiti. Isti gumb za različne občutke. Te informacije ni v čustvenih navodilih. Ti misliš, da si se rešil vsega, kar boli. Ne veš pa, da si se oropal tudi občutkov, ki te razvedrijo.
Indiferenten do vsega
To postane očitno, ko postaneš indiferenten do vsega. Stvari, ki so te prej premaknile in ti polepšale momente, te sedaj puščajo ravnodušnega in praznega. Drug ekstrem in sedaj tudi druga pesem. Tvoj prvotni namen – ukiniti samo boleče občutke, ima očitno tudi stranske učinke. Trpljenja na 100 in 1 način mogoče res ni več, ampak kako to, da sedaj deluje kot da ni ničesar? Res, da nisi hotel čutiti tega, kar ti dela škodo. Nisi pa podpisal pogodbe, da se boš s tem odrekel tudi vsemu, kar te razveseljuje. To je bil pa drobni tisk, ki ga nisi prebral. Končni sklep je, da si sedaj ukinil čisto vse občutke. Jih odrezal, kot list papirja. V tvojem čustvenem rezervoarju so sedaj samo hlapi. Praktično gre za drobtine.
Negativni trikotnik
To ne pomeni, da občutkov nikoli ni na spregled. Ko se pojavijo na gladini, se zanimivo zopet nahajajo na negativni strani: v večini gre za frustracijo, ki ji sledita jeza in bes. Nadomestek za bolečino in trpljenje. Mogoče sedaj s pomanjkljivim čustvenim kompasom šepa tvoje razumevanje. Razumevanje sebe in sveta okoli sebe. Mogoče ne prihajaš do nobenih lekcij in uvidov. Odgovori so kot oddaljen kontinent. Ostajaš pa ujet v začaran krog, ki je v resnici trikotnik. Trikotnik frustracije, jeze in besa. Vse to, ker si na eni točki z življenjem sklenil dopolnilno čustveno zavarovanje. Če ga ne boš prekinil, ga boš odplačeval do konca svojega življenja. Dobronamerno dejanje v mladosti se kasneje v življenju lahko izkaže za pogubno. Zaščiten kot kočevski medved sedaj non stop uveljavljaš svojo čustveno zdravstveno polico. Iščeš vsemogoče načine, da bi se preventivno zaščitil še bolj. Čeprav na obzorju ni nobene potencialne grožnje za to.
Čustvena varovala
Zaščita pred bolečimi občutki ni nič drugega kot blazina pred življenjskimi udarci. Sistem samoobrambe, ki te ščiti pred tem, da bi bil prizadet in posledično ranjen. In sedaj si nedovzeten za psihične in čustvene bodice. Mogoče brez te zaščite ne bi preživel. Mogoče misliš, da živiš kvalitetno življenje. Kljub zavedanju, da obstaja bolečina, ki je veliko močnejša od tebe. Obstaja situacija, ki je ne moreš rešiti. To je grenko spoznanje, s katerim se pač moreš sprijazniti. Zato ti vse, kar te varuje pred čustveno pogubo, pride prav. Preprečuje, da bi te ta neznosna bolečina popolnoma uničila. Čustvena varovala ti pomagajo, da se zaščitiš pred resnico. Pred resnico, ki je ne moreš sprejeti. In lahko mine precej časa preden ugotoviš, da je stvar, ki ti je v osnovi pomagala preživeti, istočasno stvar, ki ti ustvarja nove probleme.
Ukineš sebe
Prvi problem je, da ko ukineš čustva, v bistvu ukineš samega sebe. Vedno bolj se izgubljaš. Izgubljen si, ko si sam s sabo, še bolj pa, ko si v kontaktu z ljudmi. Prežet si z navideznim čustvenim udobjem. Ker si ne dovoliš čutiti, nisi postavljen pod teste. Kot posledica, ne veš točno, kdo si in česa si zmožen. Ker ne nosiš bremena čustev, nase polagaš težo drugje. Otežiš si še najbolj osnovne življenjske situacije. V slepi ulici si pravzaprav povsod, kjer je uporaba čustvenega kompasa obvezna. Ko ti nekdo začne razlagati o svojih čustvih, nimaš pojma, kaj bi s temi informacijami. Ne znaš se poistovetit. Ne znaš odreagirati. Sploh ne veš, kaj bi sam s sabo v tistih momentih. Te pa najde občutek nelagodja. Nerodno ti je. Nerodno, ker si čustvenih sporočil preprosto ne znaš osmisliti.
Večna uganka
Umik od čustev je vse prej ko nedolžna igra. Je umik od sebe. Ključ za razumevanje sebe si vrgel v vodnjak. Sam sebi si večna uganka. Rubikova kocka, ki jo nikakor ne boš mogel sestaviti. Lahko se doma pripravljaš v nedogled. Pripravljaš se, da boš pripravljen, ko prideš v svet med ljudi. Ampak zanimivo…. vse priprave ti vedno splavajo po vodi, ko prideš v situacijo. Mogoče imaš sedaj občutek, da vedno začenjaš z nule. Ponovitev enih in istih postopkov in situacij kot bi bilo prvič. Vedno znova in znova si na točki 0. Mogoče te je tudi sram, saj se bojiš, da bi te drugi razkrinkali. Sram, ker imaš v glavi veliko zmedo. Sram, ker se ti ta zmeda zdi prevelik zalogaj, da bi jo lahko obvladal. In mogoče je to tudi najhujša stvar. Zavedanje, da je problem večji od tebe. Da te z lahkoto poje za malico. Mogoče te ta tihi poraz spremlja na vsakem koraku. Kar ti vzame še tisto samozavest, kar ti jo je še ostalo. Najde pa te občutek kronične ločenosti. Odrezanost od sveta. Kot da ste ti in zemlja in ljudje zelo oddaljeni pojmi, ki nimajo čisto nič skupnega.
Životarjenje
Mogoče niti ne veš, da se s tem drastično omejiš. Omejiš si življenje na vseh področjih. Samega sebe zreduciraš na goli minimum. Prikrajšaš se za osnovne življenjske izkušnje. Tvoj prostor, kaj lahko delaš in kam lahko greš, postaja vedno manjši. Mogoče se zato rajši zadržuješ doma, med 4-imi stenami. Svoj svet si moraš sedaj pač po svoje osmisliti. Doma se namreč počutiš resnično pomirjeno. Zatopljen si v stvari, ki jih rad počneš. Mogoče ti samo igranje kitare, pisanje poezije in poslušanje bendov zaigra na prave strune. Samo na ta način si lahko pomagaš. Ker dalj časa kot se socializiraš, bolj očitno postaja, da imaš čustveni manko. Zate v večini odpadejo vsa množična druženja, izleti s frendi, rojstni dnevi, praznovanja, službeni team buildingi. Skratka vse dejavnosti, ki vključujejo druge ljudi. Tudi če se ti to ne zdi problem, je vseeno dejstvo, da na nek način ostaneš sam. Postaneš volk samotar.
Namenska osamitev
Če si kreativen, knjižni molj ali kako drugače ambiciozen, potlej recimo, da gre za namensko osamitev. Osamitev potrebuješ zato, da narediš stvari. Potrebuješ jo za obveznosti ali hobije. Osamitev s točno določenim ciljem. V tem primeru je to, si vedno sam, lahko tudi dober izgovor. Vse to ti služi nekemu višjemu namenu. Kot je poslanstvo. Mogoče, da te namenska osamitev ne moti. Problem je problem samo, če se v resnici počutiš zapuščenega, pozabljenega in odrinjenega na rob. Samo zavedanje, da nekaj ni v redu, je namreč veliko bolj kritično kot situacija sama.
Distorzirana resničnost
Svet brez čustev pa ima še eno past. Vse okoli sebe doživljaš razdrobljeno. Raztreščeno na tisoč delcev. Ker te socialne situacije obvladujejo, imaš občutek, da nimaš nobene varnostne mreže. Da vsak trenutek lahko padaš v prepad. Primarno se vrtiš okoli dveh občutkov. Ali se počutiš kot živčna razvalina ali pa kot natempirana bomba. Prvič si nebogljen pod kroničnim stresom, drugič pa samo čakaš, da lahko eksplodiraš. Pasivna agresija se vedno nahaja za naslednjim vogalom. Mogoče takrat, ko eksplodiraš, vsaj uspeš nekaj (za)čutit. Da je to v resnici svetla točka tvojega čustvenega sveta. Vsa nakopičena čustva, ki jih sproti ne čistiš, se v tistem momentu združijo. Izbruhnejo ven kot vulkan. In naj se reši, kdor se more. Ampak, s tvojega vidika… ker občutke izraziš, samega sebe olajšaš in si pomagaš.
Past ukinitve čustev
Nekaj, kar je bilo prvotno mišljeno kot ščit pred zlobnim svetom, ki te hoče prizadeti, raniti in poškodovati, se kasneje izkaže za past. Past, ki jo nastaviš drugim, ampak se vanjo ujameš sam. Pomisli… kaj narediš, ko si vzameš čustva? Razčlovečiš se. Ali si na svetu lahko kaj drugega kot človek? Ali imaš še kakšno drugo možnost kot to? Mogoče je bilo bolečine preveč in si začel občutke dojemati primarno kot nekaj slabega. Ker se nisi želel počutiti slabo, si slabo preprosto ukinil. Slabi občutki so prevladali nad dobrimi. Prevladali do te mere, da dobrim niti nisi več verjel. Dobri občutki so se ti zdeli zlagani. Kot da sploh ne obstajajo, oz. obstajajo samo v filmih. Dobre si vzel za fikcijo, slabe pa za faktografska realnost. Tvoj čustveni svet je od tiste točke obrnjen na glavo. In to točno zato, ker z ukinitvijo negativnih občutkov nehote ukineš tudi vse pozitivne.





















































