Kdo je torej ta, ki nas zaustavlja, bremza? Mi sami. A kdo smo mi, če ne to, v kar verjamemo, da smo? No, ni se potrebno preveč naprezati, smo kdor smo in v tem trenutku smo ta, kar verjamemo, da smo. Razlika je le v tem, da vsak od nas verjame v nekaj drugega.
Ljudje imamo različno razvite načine zaznavanja in čutenja, kar nas dela unikatne posameznike, ki s svojimi lastnostmi povzročamo, da se svet vrti. Globina vsakega od nas je drugačna. Nekdo namreč čuti, kdaj je čas da stopi do človeka in ga ogovori, drugega je strah, da bi mu pristopil, in se bo nekaj časa kopal v strahu, potem pa vseeno pristopil, tretji pa bo morda šel mimo in nikoli ne bo izkusil radosti, ki bi mu jo lahko prinesla komunikacija s sočlovekom.
Kar je zanimivo tu, je to, da vsi na svoje počutje gledamo iz istega prostora. Če se namreč zamislimo in začnemo razločevati od kod pravzaprav čutimo, kaj je pred tem, ko čutimo, nas bo velika večina pravzaprav prišla do zaključka, da pred tem, ko se v naših telesih pojavijo občutki, da je tam prazen prostor – naša nematerialna bit. Čudno, a ne? Ljudje, ki pa smo ja iz mesa in krvi, da smo nematerialni.
Vsa naša bit izvira namreč že od tam, kar je odkrila znanost, iz nematerialnega sveta, torej polja ničte točke, od tam, kjer ni ničesar otipljivega, pa še vedno je. Zakaj pravim, da še vedno je? Zato namreč, ker obstaja, le nevidno naših čutilom.
Vse torej kar vidimo, je posledica naše nematerialne biti, tega, kar izvira iz nematerialnega, ker je tudi ta nematerialna bit odgovorna, da obstaja energija iz katere vse je. Ljudje v bistvu smo vsemogočni, le zavedamo se tega ne. In če se vrnemo k zavedanju, tudi stres povzroča nekaj nevidnega v nas, česar se ravno ne zavedamo.
Ta nevidna inteligenca, ki smo pravzaprav mi, vsak posameznik in vsi skupaj, je odgovorna za nastanek in za gibanje tega, kar je nastalo, torej tudi energije in molekule v naše telesu. Gre pravzaprav za višji Jaz, ki deluje v smeri tega, kar hoče izkusiti. In mi, bolj, ko se temu upiramo s svojim zavestnim umom, bolj to izkušamo na zavestnem nivoju.
Vsak seveda drugače, glede na svojo razvitost čutenja in čutil. Eni to čutijo v glavi, kot naval nečesa (!?), drugi v pljučih kot praznost (!?), tretji kot utrujenost in izčrpanost po celem telesu ali le v očesu (!?), četrti v pomanjkanju zagona in elana (!?), vsak drugače.
Čutenje in razvitost čutil ni nekaj slabega. Pravzaprav obratno, saj nam omogoča, da se obrnemo v smer, kamor hoče teči energija. Ne, tu ne govorim toliko o tem, kaj si naš zavestni um, čutila, misli ipd. želijo, temveč o tem, kaj si želi višji Jaz. Vse na nižjem nivoju je tukaj le zato, da nam omogoča, da izpolnimo želje in potrebe tistega na višjem nivoju.
Tudi, če odmislimo te nematerialne nivoje, je v svetu tako. Državljani zadovoljujejo namene in cilje višjega nivoja, države, zaposleni podjetja, posamezniki interese družbe… Vse je tukaj z določenim namenom. In ne, ne gre se toliko za neželjo za zadovoljevanje kogarkoli drugega, temveč za to, da nasprotujemo temu, kar se hoče izraziti skozi nas.
Sedaj se že dokaj jasno vidi, da je naše fizično telo le instrument te višje inteligence, ki izvira iz nekega, za naše čute neobstoječega sveta. In bolj se upiramo, da bi bili, kar se da najboljši instrument, za to, kar se hoče izraziti, bolj zaviramo delovanje našega fizičnega telesa, čustev in misli.
In kaj se v bistvu dogaja?
Nematerialni del nas, naš višji jaz, iz polja ničte točke, iz nematerilnega dela kjer ne obstaja nič otipljivega za naše čute in čutila, sproži nastajanje energije, ki je namenjena temu, da lahko z njo izvrši skozi naše telo neko delovanje. In to delovanje se lepo izvaja, če so naše telo, um in misli dovolj fleksibilne, da se podajo, upognejo, ter izvedejo to, kar želi skozi naše fizično telo izvesti naš višji Jaz.
A tukaj obstaja ena težava. Naš zavestni um, naše žavestne želje, čustva, misli… Vse to je tukaj, da nas odpelje stran od tega, kar si od nas želi naš višji Jaz. In zakaj? Zato namreč, da bi se naučil, kako je sprejeti in dovoliti, da se čustva, misli in občutki, ki preprečujejo, da se izrazi, razpletejo in postanejo znova prah, prazno. To se lepo pokaže ob rojstvu, ko se človek rodi v ta fizičen svet in ob smrti, ko dobesedno postane prah.
Vse na tem svetu nas opozarja na cikličnost, na nastajanje, ne prenehanje, vse nam kaže kako deluje fizični svet skozi njegovo voljo, voljo višjega Jaza, Njega. In bolj se mu upiramo, v večje težave lahko zabredemo.
Stres je le en takšen pokazatelj, ki nam skozi interakcijo med nami in Njim zelo nazorno kaže, kaj povzroča, razkol in to, da ne želimo slediti. In bolj sledimo, bolj smo pretočni, bolj dovolimo, da se stvari zgodijo skozi nas in takrat ne prihaja do rinjenja energije, do narivkov, na katere nas opozarja naše čutenje tega kar se dogaja.
foto:Dean Moriarty
