Odpuščanje je lastnost, ki je res ključna za naš notranji mir oziroma kakršen koli mir in sožitje na svetu, saj v tej dobi obstaja nebrzdana težnja po prepirih in hinavščini. Če ne znamo odpuščati, ne bomo mogli vzdrževati nobenih odnosov, pa naj bo med zakonci, prijatelji, sosedi, različnimi akademskimi skupinami ali narodi.
Za svet je značilno, da mu vladajo naravni zakoni. Takšen je zakon težnosti, po katerem vse v naravi sili k tlom. Naloga gradbenega inženirja je, da tako ali drugače kljubuje zakonu težnosti – da zgradi objekt, ki bo stal kljub naravni težnji, da se zruši. In pri tem ga ovira toliko stvari. Tako je tudi v svetu nešteto vzgibov, ki vse vlečejo navzdol, še posebej našo zavest in odnose. Če ne znamo odpuščati, se vse sveto v življenju poruši.
Gojenje zamer, sovraštva in maščevalnosti slabo vpliva na naše srce. Kadar nas kdo prizadene, smo jezni in zdi se nam, da nam krati pravice. To je tako, kot bi dan za dnem, teden za tednom, leto za letom v rokah držali žareče oglje in ga hoteli vreči v tistega, ki nas je prizadel. In kdo trpi? Mi sami.
Tak plamteč ogenj v srcu bo sežgal v pepel vse naše vrline, vse naše duhovne odlike in bomo nesrečni.S takšnimi zlobnimi nameni do drugih zares – ne samo v prenesenem pomenu, ampak zares – s čustvenega, fizičnega in duhovnega vidika zastrupljamo svoj um.
Vsak zdravnik ve, da čustvena razburkanost, še zlasti strup sovraštva in zlobnih namenov do drugih, povzroči duševne in telesne bolezni.
Odpuščanje je umetnost, s katero se osvobodimo tega smrtnega strupa, ki uničuje našo duhovnost, naše čustveno stanje in zdravje, lahko pa tudi vseh tistih, ki nas obkrožajo.
Če se odrečemo svobodni izbiri, da bi odpustili, ostanemo žrtev tistih, ki so nas prizadeli ali izkoristili. Žrtev smo le toliko časa, dokler z umetnostjo odpuščanja ne spravimo strupa iz sebe.
OGLAS
