Svoboden otrok je seme nove družbe

V zadnjem času veliko razmišljam o družbi. Ne zanimata me njena ekonomska ali politična oblika, čeprav sta me ravno ti dve nagovorili, da o družbi toliko bolj razmišljam o njeni primarni vlogi. Ravno osnovna vloga je, zaradi omenjenih, postala le še teorija. To je razlog, da razvita družba, kot oblika preživetja, ostaja diktatura. To zaznavam na ravni povezovanja med ljudmi, kot tudi na relaciji posameznika do svoje lastne izbire – svobode. Nekaj razmišljanja je že zapisanega v prejšnjem blog prispevku Človek naj ne živi samo od kruha https://duhovnost.eu/clovek-naj-ne-zivi-samo-od-kruha/ , kamor vas vedno rada povabim, k branju in razmišljanju. Tokrat pa se bom osredotočila na samo srčiko (bodoče) družbe in to je OTROK.

Ni pomembno ali je ena od vaših življenjskih vlog, da ste postali starši, ker ne vzgajamo samo svojih otrok. Vzgajamo jih v širših družinah, šolah, telovadnicah, zavodih, bolnicah in v različnih oblikah povezovanja.

Kdorkoli od vas ima stik z otrokom, nehote vpliva na njegov razvoj in dojemanje sveta.

OGLAS

Ko se otrok rodi, je vedno svoboden vsega “človeškega balasta”. Je prazen in povsem čist prostor, kamor se kasneje zapiše vse, kar se bo otrok naučil, oziroma, kar ga boste naučili vi in naša družba. Vse življenjske funkcije so že prirojene in novo bitje ohranjajo pri življenju. Brez našega vpletanja. Zato vam otrok ni potrebno učiti kako naj dihajo. Ni jim treba znati, kako poganjati svoja srce. Ne vplivamo na njihove kromosome. Torej, vse kar potrebujemo za preživetje, že pride skupaj z nami. O tem znanstveno nepojasnjenem čudežu sem že veliko pisala in še bom, kar se ne morem upreti neprestanemu čudenju, ki me vsak dan spomni, kako dovršeno je življenje.

Na svet pa se ne porodimo zgolj s fizičnim telesom in kemičnimi procesi. V naše bivanje prinesemo tudi svoje psihološko življenje. V njem so talenti, katerih namen je, da jih izrazimo skozi svoj lasten, neponovljiv in edinstven način. Ker nobeno življenje ni kopija drugega, se vsako novo življenje spopade z okoliščinami, ki so vsaj za odtenek drugačne od ostalih. Kako se spopademo z njimi je samo naš način. To je naš izraz bivanja. Z drugo besedo, to imenujemo poslanstvo.

Zakaj je torej vsaka interakcija z otrokom tako pomembna?

Otrok se uči iz naše verbalne in neverbalne komunikacije. Recimo, da smo visoko akademsko izobraženi. Otroku pokažemo, da je akademski naziv vrednota za dobro mesto v družbi, dobro plačano delo in ugled. Če mu obenem ne znamo pokazati tudi druge plati tega “človeško ustvarjenega” družbenega sprejemanja, ne bo našel pravega ravnotežja med logično in čustveno polovico možganov. Brez polarnosti, brez nasprotja, brez jina, mu bomo nehote pokazali, da je vrednost, s katero bo dobil mesto v družbi, zgolj razum. To je ego, torej jang. To je zgolj eden od primerov prevlade ega in če ga še razširim, je zgodba največkrat sledeča. Odobravanje, ki ga s tem dobi otrok, je vpis v njegovo praznino in to postane njegovo razumevanje življenja, s tem pa njegovo nadaljnje vedenje.

Če je otrok sprejet, ko zgolj izpolnjuje želje odraslih in/ali avtoritete, bo to postal njegov vzorec delovanja.

Želje odraslih pa so, največkrat, zgolj njihove projekcije o življenju. Še posebej tiste neizživete in otroci so najbolj primerna platforma za uresničevanje tovrstnih želja. Učimo jih na podlagi lastnih prepričanj, kjer mnoga od njih ne delujejo že pri nas samih.
Učenje je potrebno samo za njihova prva leta življenja, kjer morajo otroci spoznati res osnovne naravne pojme. Če padeš v vodo si moker. Če padeš z višine, si poškodovan. Če si premalo oblečen se prehladiš. Če ne ješ, nimaš energije. Če ne ješ zdravo, razvoj ni optimalen. Če se ne naučiš brati, pisati in računati, v razviti družbi težko preživiš. Za levo, logično stran možganov običajno poskrbimo dobro, tudi s pomočjo sistematizacije družbe, ki to podpira. Vendar otrok raste in se razvija, ne glede na dejstvo, da si želimo, da bi otroci za vedno ostali samo to – otroci. Opuščanje kontrole in zaupanje, da gre življenje svojo in obenem pravo pot, sta dve najtežji stvari s katerimi se soočamo v odnosu do otrok.

Kako pa gradimo odnos do čutenja, sprejemanja in topline? Zelo dobro znamo privzgojiti “NE SMEŠ TEGA, NE SMEŠ ONEGA, TO NI DOBRO ZATE, UBOGAJ ME…, ki ga pod pretvezo ubogljivosti, spremenimo v spoštovanje otroka do starša. Vendar, če otrok uboga, še ne pomeni, da tudi spoštuje. Vcepljen strah in slaba samopodoba sta razlog, da se ne upira. Otrok, ki se ne upira in na koncu dokončno tudi upre, ne bo zmogel slediti svojemu notranjemu glasu. Če ne pozabi na ves balast besed TO NI DOBRO ZATE, ki jih izrečemo otrokom, potem je naša vzgoja zgolj ustvarjanje klonov.
Kaj se je zgodilo nam odraslim, da otrokom prepovedujemo hojo po dežju? Cena prehlada, ki ga bodo morda dobili, ni nič proti njihovi izkušnji. Vzemite to metaforično. Kot si mi želimo svobode in se je obenem bojimo (ker, kot družba, za njo še nimamo dovolj visokega zavedanja), tako vzgajamo tudi naše zanamce. Pustimo jim leteti. Ne lomimo jim kril še predno poskusijo poleteti. Naj sprejemajo odločitve po svoji presoji. Ni narobe, če bodo naredili napako. Iz njih se učijo, to je njihov privilegij in kot vzgojitelji nimamo pravice, da jim to vzamemo. V otrokov “vrt” posadimo tudi cvetočo vrtnico, namesto da ves čas pulimo plevel.

Vsi, ki obdelujete vrtove dobro veste, da so vrtnine in cvetovi samo en del vrta. Drugi del je trava in “plevel”. Eden brez drugega ne obstajata, tako preprosto je to v naravi. Otrok ne moremo obvarovati pred njihovim življenjem. Če ne prej, bo vaša kontrola končana, po vašem koncu bivanja in potem bo plevel prerasel njihov vrt, ker jih niste naučili, kako naj ga plevejo sami. Tukaj smo zato, da otrokom stojimo ob strani in ne pred njimi, nikakor pa ne za njimi. Naša vloga, odraslih ali staršev, je zgolj razumevanje drugačnosti in podpora pogumu, ker sta ti dve dilemi za njih najtežji v dobi odraščanja. To potrebujejo. Vzpodbujajte jih, da bodo sledili svoji poti. Vsakič, ko jim rečete NE, jim iztrgate eno od peruti na krilih. Naučite jih ranljivosti, tega nam danes manjka. Družba nas hoče močne in polne ega. Objemite jih, ko jočejo in takrat bodite tiho. Ne potrebujete besed, da jih učite, da niso nič manj ljubljeni, tudi če jim spodleti in jih boli. Vse kar boste rekli, bo zgolj vaša percepcija njihovega počutja. V resnici pa ne veste kako jim je. Samo ugibate lahko. Zgolj ugibanje pa je prevelika igra na srečo, ko gre za zgled, ki jim ga dajete.

Mnogo misli bi lahko zapisala, vendar vam puščam čas in prostor, da še sami razmišljate o tem. Bom pa dodala večkrat ponovljeno dejstvo in prispodobo kapljice na vodni gladini, ki z naslednjim in naslednjim krogom širi svoj odtis. Nikoli ne veste, do kam bo segla vaša dobra namera, tudi preko otrok in vzgoje. Mnogokrat je zgolj beseda ali stavek lahko velika sprememba za celo generacijo zanamcev. Če tako gledamo na svoj obstoj, potem je odgovornost tega obstoja, vsakega posameznika, res velika. Naš vpliv se širi, če to hočemo ali ne. In če jim ne znamo razložiti, kaj je svoboda, ker je ne razumemo sami, potem vsaj dopustimo otrokom možnost, da jo bodo razumeli po svoje. Naša naloga je zgolj ta, da jim vdahnemo življenje in da smo dovolj čvrsta odskočna deska iz katere lahko poletijo iz naših naročij.

O svobodi pa v prispevku: https://sandra.eu.com/2022/03/15/svoboda-kaksen-je-njen-pravi-pomen/

Sandra Kocijančič