Človekovo preseljevanje duše se nanaša na zlo pripisovanja moči podobi in navezanosti na pripisovanje, ki si ga je ustvaril on sam in nihče drug. To je to, kar povzroča stisko rojstva in smrti za človeka, ki ne ve razločevati in, ki je omadeževan z Rajasi (prirojena tendenca ali kvaliteta, ki poganja gibanje, energijo in aktivnost) in Tamasi (prirojena tendenca negibčnosti, dolgočasnosti, otopelosti in lenobnosti). Pripisovanja moči podobi je priljubljena tema filozofije Vedanta za razlago, kako večno svoboden Jaz sploh postane navezan. Ta Jiva (katerokoli živo bitje, ki je prežeto z življenjsko silo) je pod samo hipnozo. Sam sebe mora odhipnotizirati z meditacijo na pomen Tat Tvam Asi Mahavakya (pomen reka je, da je Jaz – v svojem izvirnem, čistem in prvinskem stanju – v popolnosti ali delno razpoznaven ali popolnoma enak kot Dokončna Resničnost, ki je osnoven pomen vseh stvari). Le takrat se bo osvobodil in bo Jiva, ki je javskala kot jagenjček zarjovela kot lev.
Adhyasa dobesedno pomeni ‘ pripisovanje v smislu napačnega pripisovanja ali obdolževanja nečemu bistveno naravo ali atribut, ki ji ne pripada. To je očitna predstavitev atributov ene stvari v drugi stvari. Je iluzorno pripisovanje atributov ali pripisovanja moči vesolja v Atmanu, ki nima vesolja v sebi, kot napačna predstava srebra v materi biserov, kače v vrvi, človeka v pošti, modrikavosti v nebu, vode v fatamorgani. Ta napačna predstava je povzročena skozi Avidyo ali nevednost. Glede na Shankaro, je Adhyasa očitna predstavitev v obliki spominjanja zavesti nečesa, kar je opazovala prej, v nekaterih drugih stvareh. To je iluzorno znanje. Adhyasa, Bhranti, Adhyaropa, Kalpana so sinonimni termini.
Sankaracharya piše v Bhashyi: Nekateri dejansko definirajo termin »pripisovanja moči podobi« kot pripisovanje atributov ene stvari drugi stvari. Tako imenovana Anyatha- khyativade trdi, da so v delovanju Adhyase atributi ene stvari, srebra na primer, pripirani drugi stvari, ki obstaja na drugem prostoru, na primer, na mater biserov (če vzamemo za primer Adhyase, kjer nek človek zamenja mater biserov pred njim za kos srebra). Atma- khyativade trdijo, da je v Adhyasi modifikacija v obliki srebra notranjega organa pripisana moč na zunanjo stvar, na mater biserov, in tako se sama zdi, da se pojavi zunaj. Oba pogleda padeta pod zgornjo definicijo. Pri iluziji je ustvarjeno neizrekljivo srebro, kar je resničnost za ta določen čas. Srebru je pripisana moč nad matero biserov. Zavedena duša pravzaprav skloni svoje telo k tlem, da bi posedovala srebro. Srebro ni v umu. Ni prisotno nekje drugje, ker ni bilo izkušeno kot tukaj in zdaj. Ne moreš povedati, da je to le ne-entiteta. Tudi ni vrojeno v materi biserov, ker to ni moglo biti odstranjeno pozneje. Zato smo prisiljeni priznati, da srebro nima resnega obstoja nikjer, temveč ima le navidezno resničnost v nekem času, ki je dejansko neopisljiva.
Drugi spet definirajo pripisovanje kot napako, ki temelji na nepoznavanju razlike tega, kar je bilo pripisano iz tega na katerega je bilo pripisano. To je definicija Akhyativadinov. Drugi, nekaj Anyatha- khyativad in Madhyamikad, glede na Ananda Girija, ga še enkrat definirajo kot namišljeno predpostavko atributov v nasprotju z naravo te stvari, kateri je nekaj drugega vsiljeno. Vendar pa se vse te definicije strinjajo dokler predstavljajo pripisovanje kot očitno predstavitev atributov ene stvari v drugi stvari. In s tem se strinja tudi popularni pogled, ki je ponazorjen z izrazom kot sledi: Mati biserov se pojavi kot srebrna Luna, čeprav se le-ta le pojavi kot če bi bila dvojna. Vendar pa, kako je možno znotraj sebe, ki sam po sebi ni predmet, da bi tam morali biti pripisani predmeti in njihovi atributi? Saj vsakdo pripisuje (vsiljuje) moč in predmet in ugovarja le takšnim drugim predmetom, ki so položeni pred njega (tj. v stiku z njegovimi čutilnimi organi) in že prej si rekel, da notranji jaz, ki je v popolnosti odvezan od zamisli o Tem (ne-egu) ni nikoli predmet. Ni odgovarjamo, ne-predmet v absolutnem smislu. Saj je objekt predstava ta, od ega. [Pratyagatman je v resničnosti ne-predmet, saj je Svayam-Prakasha, samo razsvetljujoči, tj. subjektivni faktor v vsej zaznavi. Vendar pa postane predmet zamisli ega tako daleč, dokler je omejen ali pogojen s svojimi dodatki, ki so produkt nečutnosti, in sicer notranjega organa, čuta in subtilnega in velikega telesa tj. kakor dolgo je le-ta Jiva, individualna ali osebna duša.] Notranji Jaz je dobro poznan, da obstaja na račun svoje neposredne (intuitivne) predstavitve. Niti ni to ne izvzeto pravilo, da so predmeti lahko pripisovani (vsiljeni) le na takšne druge predmete ki so pred nami tj. v stiku z našimi čutilnimi organi; saj za ne razločujoče ljudi pripisovanje (vsiljevanje) na drugega, ki ni predmet čutne percepcije, temno modre barve. Zato sledi, da ta predpostavka ne-jaza, ki je pripisana (vsiljena) na notranji Jaz, ni nerazumna.
Osebek in predmet (subjekt in objekt), ki imata za področja predstave »Jaza« in »tega« in, ki sta drug nasproti drugemu, kot tema in svetloba, ni moč identificirati. Pripisovanje (vsiljevanje) je trdno dejstvo. Le-to ni imaginarna hipoteza.
Resna napaka je pripisovati osebku tj. Atmanu, katerega narava je inteligenca, predmet, katerega narava je nečutnost in vice-versa vsiljevati osebek in atribute osebka predmetu. Osebek je Atman ali Vrhovni Jaz, katerega narava je absolutna zavest. Predmet vključuje karkoli, kar je iz ne inteligentne narave, torej, telo, čutila, um, Prana in predmeti čutil tj. manifestirano zunanje vesolje.
Če sta Atman ali Brahman v resnici nepovezana ali nenavezana (Asanga), kako je lahko On tako povezan s Koshasom ali z nosilci teles, da se ga navadno smatra enega z njimi? V Indijski logiki obstajata dve vrsti povezanosti. Samavaya Sambandha (ne ločena povezanost kot med predmetom in njegovimi deli, kvaliteto in stvarjo, ki poseduje to kvaliteto, delovanjem in delovalcem, tipom in posameznikom ipd.) in Samyoga Sambandha (odnos s stikom dveh stvari kot med bobnom in palčko). Atmanov odnos do Koshasa ne more biti niti ene od dveh vrst. Lahko je le Adhyasa kot ta pri kači in vrvi. Ta Adhyasa je dveh vrst, torej, eno stranski ti. Kača je vsiljena na vrv, vendar pa ne vrv na kačo in vzajemno (Anyonya Adhyasa) tj. Atman in njegovi atributi so vsiljeni na Koshas in Koshas in njihovi atributi so vsiljena na Atmana. Torej pravimo, moje telo obstaja, sije in je radostno in jaz sem človek, jaz sem Brahmin, jaz sem zdravnik, jaz sem v celibatu, jaz sem lastnik hiše, jaz sem lačen, jaz sem žejen, jaz sem jezen ipd.
Atributi telesa so pripirani Jazu, če človek misli o sebi (o svojem jazu), da je obilen, suh, pošten, kot stoječ, hodeč ali skakajoč; atributi čutilnih organov, če misli o sebi kot da je mutec, da je gluh, ima eno oko ali je slep; atributi notranjih organov, ko smatra sebe za osebek želje, namena, dvoma, odločenosti itn. Torej je ustvarjalec predstave ega tj. notranjih organov pripisan na notranji jaz, ki je v resnici priča vseh modifikacij notranjih organov in nasprotno, notranji jaz, ki je priča vsega, je pripisano na notranje organe, čute itn. Na ta način se dogaja to naravno pripisovanje brez začetka in konca, ki se zdi v obliki napačnega pojmovanja in je vzrok, da se pojavlja individualna duša kot posredniki in uživalci (rezultatov njihovih dejanj) in se jo opazujejo vsi.
Če ne obstaja nič drugega razen absolutno preprosto bitje, če je resnica ena, od kje vznikne ta mnogoterost, ki jo izkušamo skozi Indriye ali organe, od kje ta pojava tega sveta s katerim vidimo sebe obkrožene in v katerem obstajajmo kot individualna bitja? Resnica vsekakor ne more nasprotovati izkušnji. Brahman ali Resnica je povezan z določeno iluzorno močjo, ki se imenuje Maya ali Avidya, na katero se ta pojavnost fenomenalnega vesolja nanaša. To je izjava Sankaracharye. Ta svet ni resničen. Množina je iluzija. Je le pojavnost kot kača in vrv. Izgine, ko posameznik prejme znanje Jaza. Avidya je brez začetka vednar pa se prekine v učencu, ko vznikne Brahma Jnana. Torej je Avidya Anandi-satnam. Te eluzorne moči ni moč poimenovati »Bitje« (Sat), saj je »Bitje« le Brahman; niti je ni moč imenovati »Ne-bitje« (Asat) v dobesednem pomenu, saj nekako ustvarja pojavnost tega sveta. Prav tako, kot čarovnik ustvarja mnogo stvari, kot mangovo drevo iz semena, denar in sladko meso iz peska, tako tudi Brahman projicira pojavnost čutnega vesolja s sredstvi iluzorne moč, Maye. Individualne duša se slepo identificira z dodatki ali nosilci (Upadhisov), torej s telesom, čutili, Prano, umom, Buddhijem ipd., s fiktivnimi darili Avidye. Namesto, da bi prepoznal sebe kot čistega Brahmana, se imenuje človek ali Jiva. Avidya deluje kot tančica in skrije njegovo resnično naravo. Nezmožen je pogledati skozi in onstran tančice (Avidya). Telo, čutila, um ipd. so vsiljeni na čisti jaz na račun sile nevednosti. Skozi identifikacijo s telesom, umom in čutili, se zamišlja, da je on ta, ki deluje in on ta, ki uživa. Duša, ki je v resničnosti čista, vse prežemajoča inteligenca, ne-aktivna in neskončna, tako postane omejena do razsežnosti, kot je bila, omejena v znanju in moči. Skozi svoja dejanja s sebičnimi motivi, si naloži bremena z zaslugami in šibkostmi. Žeti mora sadove svojih dejanj v prihodnjih rojstvih. Tako je prikovan na ta svet. Ujet je v krog rojstev in smrti. Uživati mora srečo in nesrečo.
Sankara ne misli, da svet ni absolutno nič kot zajčev rog ali sin jalove ženske ali lotus na nebu. On misli, da ima svet relativni obstoj, torej, ni tako resničen kot Brahman, ki obstaja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, da ni resničen vedno. Če ga primerjamo z Brahmanom, je svet neresničen. To je to, kar v resnici misli. Maye ni moč ustrezno razložiti. Je mojstrstvo onstran našega razumevanja. Je brezizrazna ali je ni moč definirati (Anirvachaniya). Na Brahmana iluzija nima niti najmanjšega učinka, na enak način kot iluzija, ki jo ustvarja žongler nima nobenega učinka. Prav tako kot pisatelj drame projicira svoje lasne misli, ki piše scene različnih dejanj, tako je tudi Brahman projiciral svoje vesolje le s tem, da si je želel. Ta teorija ali doktrine Sankare je poznana kot Vivarta Vada ali Maya Vada ali Anirvachaniya Khyati Vada. Drevo, pes ali vrtnica je Vivarta ali Brahman, prav tako kot je uhan ali verižica Vivarta ali navidezna modifikacija zlata.
Osnovni karakter krave, ki so jo prej opazovali pri črni kravi, se ponovno predstavi zavesti kot bela krava ali kot je Jackson, ki ste ga najprej videli v Madrasu, ponovno pojavi pred vami v Calcutti. To so primeri prepoznave, kjer se predmeti, ki ste jih prej opazovali ponovno predstavijo vašim čutilom, kjer le v spominu predmet, ki ste ga prej zaznavali, ni obnovil stika s čutili. V primeru Adhyase deluje zgolj spominjanje, kot ko zamenjate po pomoti mater bisera za srebro, ki ni ob tem času prisotno v njem, temveč le kot pripisovanje.
Cilj Vedantična Sadhane je v popolnosti uničiti napačno zamisel, »Jaz sem telo« in jo zamenjati z zamislijo »Jaz sem Brahman«. Ko prejmete znanje o Jazu, je ta napačna zamisel »Jaz sem telo« uničena in prejmete osvoboditev ali Mukti. Ta napačna zamisel je odstranjena avtomatsko, prav tako kot je iluzorna kača, ki je pripisana vrvi, uničena s tem, ko vnesete svetlobo, tako je tudi zamisel resničnosti tega sveta odstranjena, ko prejmete znanje o Brahmanu. Srutiji empatično izjavljajo: »’Rite Jnananna Mukti – brez znanja o Jazu ni osvoboditve«. Vozel v srcu je razvezan, vsi dvomi očiščeni, vse Karme pogorijo, ko posameznik spozna Jaz »s tem, da pozna Jaz gre onstran smrti; druge poti ni.«
Človek se ne razlikuje od živali v smislu kognicije, Empirično znanje sploh ni znanje, če pogledamo nanj z vidika znanja o Brahmanu. Krava odteče, ko vidi človeka, kako prihaja v njeno bližino z dvignjeno palico v svoji roki. Misli, da jo želi pretepsti in zato odteče, medtem, pa ko se približa človeku, ki gre proti njej z nekaj sveže zelene trave v svoji roki. Na podoben način, osebe, ko so obdarjene v višjo inteligenco odtečejo stran, ko zagledajo strašljivo izgledajočega človeka, kako so pritegnjeni k njim s kričanjem in z dvignjenimi meči, med tem, ko se približajo z zaupanjem in radostjo človeku nasprotne narave. Glede na zaznavo, se človek tudi obnaša na enak način kot žival, pa čeprav poseduje neko višjo inteligenco.
Pripisovanje je uničeno z znanjem o Jazu. To znanje o Jazu ni le teoretično ali intelektualno znanje. Je pravzaprav spoznanje skozi nenehno meditacijo. Je neposredno intuitivno znanje, pridobljeno preko tega, da prideš v neposreden stik z Brahmanom. Avidya je nečutnost ali nevednost. Pripisovanje je Avidya. Avidya ali lažno znanje je uničeno, ko vznikne resnično znanje o Jazu. Avidya ne pomeni potrebe po znanju. Ugotavljanje resnične narave Jaza preko sredstev razločevanja tega kar je pripisano na Jaz, je znano kot Vidya.
Ta odnos pripisovanja ni prepoznan s strani višjih učenj Vedante, ker se pripisovanje ne nanaša na na obstoj dveh ločenih predmetov istočasno. Vrv ni zaznana, ko je dojeta kača in kača ni zaznana, ko je dojeta vrv. Istočasno ne obstajata dva predmeta, ki bi omogočala, da bi bil en predmet pripisan na drugega. Vrv sama obstaja pred, med in po njeni navidezni pojavitvi. Podobno Koshas v resnici ne obstajajo. So iluzorne. Le Brahman obstaja. Brahman sam je trdna resničnost. Koshas so kot kače povezane z Atmanom.
Atman je brez kakršnekoli vrste omejujočih dodatkov. Je brez telesa. Vzajemno pripisovanje je zaradi nevednosti ali pomanjkanja razločevanja. To bo izginilo, če dojamete pravilen pomen Mahavakye in redno vadite meditacijo. Prav tako, kot je hiša drugačna od vas, tako je tudi to telo drugačno od vas. Tisti, ki nasprotuje, se lahko upira: »stol je zunaj nas, med tem ko so Koshas znotraj nas. Zaradi tega, se tega, ne dojema nič drugače. Zelo oster intelekt je potreben, da bi razumeli, da je Atman ločen od Koshas. V Kathopanishadah boste naši: »Ta Atman je skrit v vseh bitjih. Ne sije, saj ga dojema ta, ki gleda, ki poseduje subtilen, oster intelekt.«
V zaključek imam reči še enkrat, da je pripisovanje izjava dejstva. Znanje o Jazu je edina pot do osvoboditve. Povpraševanje v Brahmana skozi preučevanje Brahmana je absolutno potrebno. Edino, da lahko osvobodite sebe od napačnih predstav »Jaz sem telo«, ki je vzrok vsega zla in in s tem dosežete znanje o absolutni enosti Jaza.
http://www.sivanandaonline.org/public_html/?cmd=displaysection§ion_id=794
