Tag: brezup

Kakšne možnosti ima človek v življenju? 2

Kakšne možnosti ima človek v življenju?

Menim, da imajo vsi ljudje, ne glede na izobrazbo, ne glede na starost, ne glede na značaj, v sebi zmožnost, da stopijo v neposreden in otipljiv stik z resnico. Včasih mora le vsakega med vami nekdo, ki je imel nekaj več časa za raziskovanje, spomniti na to, kar nosite v sebi.

Današnja tema govori o možnostih, ki jih ima človek v življenju. To je zelo zelo staro vprašanje, kajti človek se je nedvomno že od samega začetka svojega obstoja spraševal: “Kakšne možnosti imam v življenju?” Načeloma so ljudje v različnih časih zagovarjali tri možnosti ali tri alternative.

Tri možnosti

Ena možnost je, da je vse že popolnoma določeno. To bi pomenilo, da je Bog, Kozmična inteligenca ali kakor koli to želimo imenovati, že vse vnaprej tako dobro določil, da ne moremo spremeniti niti delčka dogajanja v univerzumu. In da – kadar mislimo, da nekaj delamo po lastni volji – v resnici to ni tako, temveč nas k temu ženejo, silijo le nevidne in magične sile okoli nas, ki nas na svoj način nepovratno vodijo tja, kamor moramo priti, proti izpolnitvi usode. To bi bila ena možnost – in kot vidimo, bi ta bila precej skrajna.

Drugi pogled je čisto nasproten. V skladu z njim namreč ni niti zgodovinske, niti življenjske, niti kozmične vnaprejšnje določenosti. Ta pogled pravi, da se nič ne dogaja vzročno, temveč le naključno, da smo danes tukaj, vendar bi lahko bili tudi kje drugje. To pomeni, da vse kar se nam je zgodilo v življenju, ni bilo posledica nujnosti, temveč se nam je preprosto zgodilo to, čeprav bi se nam lahko tudi kaj drugega. Če smo na primer gojili prijateljstvo ali ljubezen ali smo se z nečim borili, če smo bili z nekom sprti – vse to bi se lahko zgodilo tudi z nekom drugim. Da smo na neki način mi tisti, ki izbiramo čisto vse, kar se nam dogaja, da smo odgovorni – vendar popolnoma, skoraj kantovsko kategorično – za čisto vse, kar se nam dogaja. Da smo popolni gospodarji svoje usode. Kot vidimo, je tudi ta pogled preveč skrajen.

Če povzamemo obe omenjeni možnosti, pri prvi velja stališče, da človeka povsem pogojuje usoda in da z nobenim dejanjem ne more spremeniti niti svojega delovanja, niti delovanja drugih, niti delovanja narave. To je prvi pogled. Vendar je z osnovnega filozofskega stališča razmeroma pomanjkljivo, kajti če je vse že vnaprej določeno, če za nič nismo odgovorni – zakaj potem obstaja bolečina? Bolečina je opozorilo, bolečina nas na različnih ravneh zavesti opozarja, kadar nekaj ni dobro. Bolečina me opozarja, kadar se mi pokvari zob, kadar mi nekdo stopi na nogo, kadar me nekdo izda.

Bolečina je nosilka zavesti, opozorilo, da se je treba vrniti na pot, ki je bila prej začrtana ali ne.

Prvemu stališču bi torej v osnovi nasprotoval obstoj bolečine. Kajti če bi živeli v Univerzumu, v katerem bi bilo vse že vnaprej popolnoma in do najmanjše potankosti načrtovano – kakšen smisel bi imela bolečina? Nobenega. Bila bi le nekakšno nesmiselno trpljenje, ki bi nas navajalo k prepričanju, da je Bog nor, da je Bog klovn, sadist, ki se smeji nam in našemu trpljenju, rekoč: “Kako lepo, kako trpijo!” To ne spada v naše pojmovanje Boga, kajti sadizem je le protinaravno stanje nekaterih ljudi, tistih, ki jih niti ne moremo imenovati ljudje.

Drugi pogled, to je prepričanje, da lahko spremenimo vse okoli nas, ima prav tako pomanjkljivosti. Ali si na primer vsi želimo umreti? Mislim, da ne. Mislim, da si številni ljudje ne želijo umreti. Marsikdo si ne želi postarati ali zboleti, pa se to vseeno dogaja. Če bi lahko z lastno voljo – naj bo to neposredno ali posredno – povsem spremenili naravo, verjetno marsikdo ne bi umrl, marsikdo se ne bi postaral in bi bil navsezadnje drugačen, kot je danes. Vendar je v tem trenutku resnice, tukaj in zdaj očitno, da so stvari, ki jih ne moremo spremeniti, in okoliščine, na katere ne moremo vplivati. Vidimo, da sta omenjeni skrajni stališči pomanjkljivi že v samem izhodišču, tudi če zanemarimo številne druge “za” in “proti”, ki bi jih lahko našli. Toda v osnovi pri obeh naletimo na velike težave.

Obstaja še tretje stališče, in sicer da je vse v osnovnih potezah pogojeno, vendar imamo kljub temu določeno svobodo. To so zastopale najstarejše filozofske šole na vzhodu in v sanskrtu poimenovale viveka, pa tudi na zahodu, kjer so to poimenovale svobodna volja. To pomeni, da smo lahko svobodni, vendar znotraj okvirov, ki jih postavljata Bog ali narava v različnih zgodovinskih trenutkih in delih sveta.

Če na primer letim z letalom 10.000 metrov visoko, imam svobodo, da grem na stranišče, da naročim pijačo z mehurčki ali kozarec vina, da berem knjigo, ne morem pa odpreti okenca in iz letala izstopiti. Seveda to lahko storim, toda tako bom ubil sebe in vse druge, kar ne bi imelo nobenega smisla. Lahko si na primer odstrižem nohte, ne morem pa si odstriči peres, ker jih nimam. In prav tukaj je težava. Moj filozofski problem je prav ta, da si ne morem odstriči tega, česar nimam – odstrižem si lahko le to, kar imam. To pomeni, da lahko omogočim rast samo tistemu, kar vidim, kar čutim, kar zaznavam. To tretje, filozofsko stališče je zanimivo.

Četrta možnost

Vendar trenutno obstaja še četrti pogled, ki ni filozofski, temveč človeški, in je posledica brezupa, ki vlada času, v katerem živimo. Vsi vemo, da je zahod v krizi in nobena novost ni, da je kriza prispela tudi v Španijo ter izzvala razmišljanja, kot so – “zakaj bi sploh morali izbirati” ali pa “pustimo stvari takšne, kot so, in raje ne izberimo ničesar”. Vendar ne znotraj vnaprejšnje določenosti, kajti v skladu s tem stališčem ni vse že vnaprej določeno, dokončno in popolnoma urejeno. V skladu z njim pravzaprav ni nič dokončnega niti popolnoma urejenega. Ni Boga, ni sveta, ni duše, ni ničesar. Je le to, kar lahko otipam in vidim. In zakaj bi se mučil z izbiro, saj to je že zastarelo. Izbirajo ljudje, ki imajo etične ali estetske težnje, toda jaz nimam takih teženj, sem svoboden človek. Zakaj bi izbral? Ne bom izbral ničesar. Delal bom, kar si želim.

To stališče ni preveč filozofsko. Kajti nihče zares ne dela tega, kar si želi. Čeprav se včasih zdi, da je nekdo tako svoboden, in pravi, da dela to, kar si želi – na primer mladostnik si pobarva lase v modro ali zeleno – to ni svoboda, temveč samo odgovor na lastne nagone. To pomeni, da morda nima zunanjih gospodarjev, ima pa notranje gospodarje, animalne gospodarje, ki ga ženejo k temu, da si lase pobarava tako ali drugače, ki ga ženejo k temu, da si srček iz blaga prišije na del hlač, ki ni preveč vreden omembe, ali h kakšnemu drugemu nenavadnemu ravnanju. To ni proces svobode, temveč proces implozije, notranjega sesuvanja, pri katerem se naposled dotaknemo dna – in ko se dotaknemo dna, pridemo do nagonov. Ko pa se sprožijo nagoni in animalni vzgibi, so ti v vsakem med nami izjemno močni.

(več …)

Preberi Več