TAKOLE SVETLOBNA BITJA PRIHAJAJO MED NAS

OGLAS

Grem na Obalo. Potrebujem malo odklopa. S seboj imam tudi računalnik, da v miru tudi kaj preštudiram. Pridem v stanovanje in se lotim prav slednjega. V tistem me prešine, da bi lahko prižgala tudi svečko za Njih.

Za Najvišje pogosto prižigam svečko, običajno lila, vijolično ali zlato, da se potem Oni lahko pripenjajo nad plamen, ko pogori pa ostanek v spirali potresem nekje v naravi, da se gradi portal oziroma sveti prostor kamor se ponovno lahko pripenjajo.
Tudi tokrat je bilo tako, želela sem prižgati svečko za Njih, pa sem ugotovila, da nimam vžigalic. Grem po mestu, čeprav je nedelja, nekje bo zagotovo kaj odprtega, si mislim. Hodim od ene trgovine do druge v bližini in ugotovim, da so že spremenili urnik odprtosti, ker ni več sezone in povsod naletim na zaprta vrata. Sprehodim se še malo naokrog in naposled se spomnim na trgovino za katero vem, da je odprta in v kateri kupim vžigalnik, ker vžigalic žal nimajo.
Vesela se vračam proti stanovanju, vmes še brezdomcu odštejem nekaj kovancev.
Ko pridem na cilj takoj prižgem vijolično svečko. S prostim očesom je bilo videti običajno gorečo vijolično čajno svečko. Nič posebnega. Pa mi Nekdo prišepne naj fotografiram. Neštetokrat sem že prižgala svečko za Njih, fotografirala pa res še nikoli nisem. Vzamem telefon, ki sem ga imela ravno pri roki in nastala je prečudovita fotografija.

S prostim očesom običajna goreča vijolična čajna svečka, na fotografiji pa je svečka močno obsijana s svetlobo, da se sploh ne vidi, da je vijolična. Plamen je razpotegnjen v zvezdo, nad njim pa z vijolično avro obdana silhueta s kronsko čakro odprto navzgor. Sprva sem bila kar malo presunjena, saj nisem mogla verjeti svojim očem kaj je nastalo. Sedaj pa vem kaj in kako se dogaja, ko mi iz srca in hvaležnosti za Njih prižigamo svečke.