TAO (CHI ) meditacija: Notranji smehljaj

OGLAS

Mantak Chia poudarja tehniko notranjega smehljaja, kot osnovo za kasnejšo prebuditev ter kroženje energije (Chi) po telesu – mikrokozmična orbita. Notranji smehljaj bi lahko opredelili kot osnovno taoistično meditacijo ali Chi meditacijo.

Splošne predpriprave na taoistično meditacijo:

• Sproščanje – za taoistično meditacijo je nujno potrebna globoka sprostitev – tako sprostitev telesa, kot tudi duha, vendar le do neke mere. Doseči moramo tudi notranjo umirjenost, čeprav gre v tao meditacijah za koncentracijo, vendar drugačno kot jo na splošno poznamo. Skozi sproščenost duha pride tudi do potrebne koncentracije ter tudi obratno. Če bi dejali, da se pri večini drugih meditacij prepustimo globokemu, nenadzorovanemu alfa stanju možganskega valovanja, pri taoistični meditaciji to ne velja. Ohraniti moramo del zavesti, da lahko določene vaje tudi izpeljemo.
• Obleka – oblačila naj bi bila ohlapna, udobna.
• Prostor – naj ne bo presvetel, ne pretemen, pa tudi ne pretopel, vendar nas tudi zebsti ne sme.
• Hrana – naj bi minilo vsaj eno uro od zadnjega obroka, ki pa naj tudi ne bi bil preobilen – v taoizmu upoštevajo glede prehrane, da nehaš jesti, ko si dve tretjine oz. ne povsem sit.
• Stimulacija energetskega toka – pred meditacijo si zdrgnemo obraz, ušesa, oči, trebuh in stopala. Z glavo krožimo v vsako smer po 12 x .
• Položaj med meditacijo – Sedemo se na rob stola, na svojih ritnih kosteh poiščemo tisto mesto, ki nam pomaga obdržati ravnotežje in sedeti zravnano brez truda. Pri moških naj bodo moda svobodna, visijo naj v zraku. Hrbet je zravnan, glava se lahno pripogne naprej, stopala pa stojijo trdno na tleh. Stopala se morajo dotikati poda – zemlje. Dlani se v naročju položijo eno na drugo, desna dlan objame levo, katera (leva) je obrnjena navzgor. S tem se zaključi krogotok v rokah in energija ne more teči iz dlani. Hrbet je pokončen, rame in tilnik pa so rahlo upognjeni. Če bi imeli povsem privzdignjena ramena in visoko dvignjeno glavo, bi ostajala energija v prsnem košu, z rahlo upognjeno glavo in rameni pa sprostimo prsni koš in povratni tok energije je lažji.
• Dihanje – Med meditacijo naj teče dihanje skozi nos, počasi, mirno in lahko in enakomerno.

Čez čas ne rabimo več paziti nanj, ker koncentracija na dihanje samo raztrese duha, ki se mora osredotočati na to, da vodi energijo v želeno točko. Ko se chi aktivira in so energijski kanali odprti – prosti, bomo lahko doživeli različne načine dihanja: hitro, plitvo, globoko itd…Takrat ne poskušajmo več regulirati dihanja, ker se pojavlja določen vzorec ali ritem sam po sebi glede na potrebe telesa. Dihajmo čim bolj potiho skozi nos… Če imamo na začetku težave (pred pričetkom meditacije), se osredotočimo na štetje ciklusov vdiha in izdiha (npr. od 1 do 21., 5x od 1 do 10 itd…)
Lahko pa pred pričetkom meditacije 36x počasi in globoko dihamo v trebuh. To nam omogoči odtok zastale energije v pljučih, prsnem košu, pa tudi ramenih, rokah in glavi, pomaga nam tudi, da se notranje umirimo.

OGLAS

• Položaj jezika – jezik predstavlja most med funkcionalnim (tu mai) in vodilnim (jen mai) kanalom. Jezik mora biti v stiku z nebom in sicer so možna tri mesta na nebu. Pravilno se imenuje „nebeški ribnik“. Prvo mesto je na nebu, takoj za sekalci – mesto vetra, drugo je najvišja točka sprednjega neba – mesto ognja, tretje mesto – nebeški ribnik pa je cca 4 cm za sekalci, kjer se stimulira žleza slinavka in spodnji del jezika – mesto vode.

Nebeški ribnik pa ima dve kotanji, ki imata po taoističnem sistemu povezavo s palačo semena ob presredku in z brbotajočim izvorom meridiana ledvic na podplatih. Skozi ti dve mesti se vzburita energiji semena in ledvic, da tečeta navzgor, mimo srca v male možgane in hipofizo, ki ju spremeni v energijo možganov… Pozneje postane nektar in ojača energijo srca.

Notranji smehljaj >>

Taoisti so verjeli, da ni dovolj, da dosežemo globoko in trajno sproščeno stanje s tem, ko sprostimo mišičevje in pomirimo živce, temveč se moramo sprostiti v naših najbolj notranjih telesnih delih, v življenjsko pomembnih organih. Kadar dosežemo to, potem bo sproščena tudi naša duša. S tehniko notranjega smehljaja so v bistvu hoteli pokazati, kako lahko ogovorimo in z ljubeznijo uravnotežimo ter sprostimo notranje organe. Smehljaj je znak ljubezni, deluje ogrevajoče in sproščujoče, obenem pa se skozi nasmeh pri človeku vzpostavi sposobnost sprejemanja in dajanja ljubezni. Stari Kitajski mojstri so verjeli, da trajni notranji smehljaj, smehljaj samemu sebi zagotavlja srečo, zdravje in dolgo življenje, skratka življenje v harmoniji s samim seboj.

Izvedba vaje I

• Pri notranjem smehljaju začnemo z očmi, sprostimo jih in jih napolnimo z občutkom iskrenega nasmeha. Občutimo kako izžareva ta smehljaj skozi naše zaprte oči. S sprostitvijo oči se umiri celotni živčni sistem, ker so povezane z vegetativnim živčnim sistemom, ki se loči na simpatični in parasimpatični. Simpatikus uravnava obrambno – agresivne funkcije, parasimpatikus pa daje telesu mir, varnost ter sprostitev. Skozi njega dobivamo občutenje ljubezni in miru ter sprejemanja. Oba živčna sistema sta povezana z posameznim organom in žlezo, ki sprejemajo ukaze živčnega sistema, ki povečujejo ali pa umirjajo aktivnost telesa, glede na potrebe in razmere. S sprostitvijo oči z notranjim smehljajem osvobodimo svoj duh napetosti, ki obvladuje celotno telo. Bistveno Taoistično mnenje je, da vizualna sprostitev in sposobnost koncentracije pogojujeta druga drugo.

Ko občutimo v sebi – v svojih očeh ščemenje, žarenje, nekak fizično vizualni občutek zadovoljstva in sreče, začnemo voditi energijo ljubezni navzdol v telo in napolnimo vse svoje organe z ljubeznijo.

Smehljamo se (z zaprtimi očmi) najprej v prednjo, v srednjo in nazadnje v zadnjo telesno linijo.

Vsekakor moramo najprej spoznati, kje se kateri organ nahaja, da ga občutimo in se resnično smehljamo točno določenemu organu. Zadostuje osnovno poznavanje anatomije.