Taoizem

Taoistična ezoterična anatomija in primerjava z jogo

Na Kitajskem so poznali in se zavedali chi-ja (qi – vitalna energija) že davno. Po nekaterih podatkih celo pred 8000 leti. Pred 2000 leti pa je zanesljivo že obstajal chi kung (I gong), ki so ga taoisti uporabljali za »kultiviranje energije«, torej v smislu meditacijskih in telesnih vaj, ki so se uporabljale za človekovo duševni in telesno znanje.

Chi kung je bil osnova starodavnih kitajskih borilnih veščin, ker naj bi se preko tega sistema vzpostavljal tok energije, ukoreninjalo telo v zemljo, ojačalo telesne organe, s tem pa bi se ustvarila tudi notranja moč.

Taoistična ezoterika ima kljub nekaterim razlikam, vsekakor dokaj dosti podobnosti z indijskimi in tibetanskimi jogijskimi tehnikami, predvsem s kundaluni jogo in tantro. Nekateri to tolmačijo s prihodom Bhodhidharm (6. st. n. št.), indijskega patriarha – meniha, začetnika zena (ch'an – kitajski izraz) in budizma na kitajskem, ki je nekakšna sinteza budizma in taoizma. Ta religija se je kasneje preselila tudi na Japonsko pod imenom zen budizem. Ta indijski mojster naj bi pred steno shaolin samostana meditiral 9 let. V taoistični princip je vpeljal nov način meditacije in indijske vaje, ki so jih Kitajci sprejeli za svoje, seveda v konceptu tradicionalnega ezoteričnega taoizma. Verjetno je vplival v določeni meri tudi na poglede glede pretoka vitalne energije, čaker –energijskih centrov itd. Razvil je tudi borilno veščino – kitajski boks. Kakorkoli že, sčasoma so njegovo učenje (tudi budizem v drugi obliki) prilagodili specifičnim kitajske kulture.

Te ezoterične prakse so predstavljale integralni sestavni del kitajske medicine, ki je bila po današnjih merilih predvsem holistična, celostna umetnost zdravljenja. Stari kitajski mojstri so dojeli najgloblje aspekte človeške duše in telesa. Dolgo časa je iz različnih vzrokov (zaprtost dežele, politika, tradicija skrivnostnosti itd.) to znanje bilo dosegljivo le kitajskim mojstrom in ni nikakor prišlo v zahodne dežele. Dosti prej so se širila po svetu indijska, jogijska znanja. Mantak Chia je eden prvih kitajskih mojstrov, ki je to znanje podal na zahodu in napisal tudi precej del. Obvlada tako tradicionalno, kot tudi ezoterično umetnost kitajskega zdravljenja, je nekakšen dedič skrivnostne metode, ki se je prej prenašala od učitelja k učencu le z ust v ušesa. Stare taoistične prakse je poenostavil, modificiral, da so dostopne in dosegljive širšim množicam.

Preden bi se poglobili v energijske centre, bi nekaj malega povedal o razliki med ezoteričnim taoizmom ter praksami za dosego podobnega cilja, vendar ne istega. Pri taoistih imamo tao harmonijo in obvladovanje energije ter dvig kundalinija pri jogijskih praksah – stanje samadhija., o čemer smo govorili v prejšnjem poglavju.

O dvigu kundalinija v jogi in tantri verjetno vemo dovolj, opisal bi rad le temeljne razlike v obeh praksah, tantrični in taoistični. Že sama simbolika nam pove dosti.V Indiji je simbol kundalinija kača, ki se v obliki spirale vzpne navzgor skozi energijske centre. Kača je simbol tudi današnje medicine, ki se spiralno vzpenja po palici – povzeto po Hermesu v Grčiji, rimskem Merkurju. Pravzaprav je kača univerzalni simbol zdravljenja in modrosti v starodavnih kulturah, med drugim tudi v starem Egiptu. Medtem, ko se kači pri indijski simboliki vzpenjata navzgor v nemerljivo, sta v taoistični simboliki ujeti v krog in simbolizirata yin in yang. Gre pravzaprav za obvladovanje iste energije, prane ali chi, vendar se cilj v obeh sistemih malce razlikuje. Taoisti so dajali poudarek temu, da se tao realizira skozi harmonijo znotraj telesa, medtem ko so jogiji stremeli k izven telesni izkušnji – samadhiju, božanskemu stanju zavesti. Taoisti so večino časa hoteli biti v stiku z zemljo, prizemljeni, ukoreninjeni, ker so želeli izkusiti tao brez vsakršnih nevarnosti.
Taoistične ezoterične metode se najprej ukvarjajo z najnižjimi energijskimi centri, s potrebami preživetja in napredujejo korak za korakom k višjim energijskim stopnjam. V bistvu so z mikrokozmično orbito ustvarili metodo, kako krožiti z energijo skozi vse čakre ali energijske centre in jih prečiščevati.
Taoisti niso asketi, so umerjeni, tudi izključitve ega niso nikoli propagirali. Njihov nauk je, da se vsi destrukcijski procesi končajo, ko se vzpostavi harmonični odnos in tok chi v telesu. Cilj teh tehnik je, da se ustvari sozvočje znotraj telesa, v odnosu z duhom, dušo in okoljem, naravo in svetom, od katerega se ne umikajo, temveč ostajajo v sozvočju, harmoniji z njim.

Za ezoterični taoizem je značilno, da skozi meditacije odpira nove vidike energije, ki jo vodi na želena mesta, kjer transformira slabe fizične, čustvene, mentalne strukture v koristne in uporabne. Pri tem jim je v pomoč popoln »zemljevid« meridianov in živčnega sistema ter vozlišč in energijskih centrov. V višjih stopnjah taoistične meditacije ostane človek sam v telesu, s tem da kanalizira višje energije v sistem akupunkturnih meridianov, ki bi jih lahko enačili z nadiji v praksi joge, in s to energijo kroži skozi celo telo, potem ko je energijske kanale in centre prečistil in kvalitativno izboljšal.
Ta taoistični sistem ima kar nekaj varoval, medtem ko jih pri nenadnem dvigu kundalinija v kundalini jogi in tantri ni. Taoisti pa to rešujejo na način, da stalno krožijo z višjo energijo, ki jo dobijo od zunaj ali pa iz seksualne moči, skozi vse centre. Njihov cilj je, da se ustvari močna energijska baza znotraj telesa, preden se prične zadnja transformacija duha v čisti duh.

Ezoterični taoizem je sistem, ki človeku pomaga najti pot in varen način do prebuditve zavesti za višjo obliko svobode in harmonije v sebi in tudi z okoljem, morda bi lahko dejali tudi z univerzalnim, vendar je človek trdno zakoreninjen v zemljo.

Avtor: Matjaž Bogdan Zepan

Tagi
Pokaži več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !