Taoistična zgodba o vreči ličija in bronastem kovancu

OGLAS

Nekega jutra je na tržnici mojster Lao Zi kupil veliko vrečo ličija, svojega najljubšega sadja. Branjevcu, slabotnemu starcu, ki je bil  slep na eno oko, je dal bronast kovanec, ki je bil vreden več od sadja. Branjevec ga je vzel in zaželel mojstru lep dan.

“Oprostite,” je rekel mojster, “imate kaj drobiža zame?”

Branjevec je zmajal z glavo. “Ne, dali ste mi bakren kovanec, ki ustreza ceni ličija.”

OGLAS

“Nočem se prepirati, ampak dal sem vam bronastega.”

Moški je odkimal. “Bakren je bil.”

V meni je začela naraščati jeza. “Videl sem kovanec,” sem vskočil. “Vrniti mu morate drobiž.”

Mojster me je prijel za roko, kot da mi svetuje, naj bom tiho. Za hip je pomislil in rekel branjevcu: “Mogoče imate prav. Oprostite, zmotil sem se. Lep dan želim.” Po teh besedah se je Lao Zi priklonil in odšla sva naprej po cesti.

“Ampak res ste mu dali vrednejši kovanec in zaslužite drobiž,” sem nejevoljno rekel. “Prav malenkostno od njega, da se je pričkal glede tako nizke vsote.”

“Drži, ampak enako malenkosten bi bil jaz, če bi se pričkal z njim. Tudi če je bila vrednost večja, se ni vredno prepirati zaradi denarja. Ljudje imajo denar za izgovor, da lahko izživljajo svoje strahove pred pomanjkanjem. Če bi vedeli, da živimo v svetu izobilja, bi vedeli, da je njihovim potrebam vedno zadoščeno.“

Takrat se mi je posvetilo, da nisem še nikoli videl, da bi se mojster zapletel v kakršen koli spor glede denarja. “Če bi se hotel meriti s tistim moškim, bi še vedno stala tam in se prepirala,” je dodal. “Namesto tega pa lahko svobodno uživam v dnevu. Tisti denar se bo vrnil v drugi obliki. Ne delam si skrbi zaradi njega.“

Ko sva se približevala drugi stojnici, sem vprašal: “Mislite, da se je branjevec zmotil zato, ker je slep na eno oko?”

“Vsi smo slepi na eno oko,” je odgovoril mojster. “Zato moramo paziti, da naše odločitve vodi tisto oko, ki vidi.”

Povzeto iz knjige Tao, Brezčasna modrost za krmarjenje po spreminjajočem se svetu >>