Taoizem

Taoizem

Kot smo spoznali, so načela kasnejšega taoizma bila prisotna že v prazgodovini Kitajskih verstev. Je pa obenem tudi očitno, da je taoizem (predvsem od 1.stoletja dalje, s spoznanjem prvih budističnih naukov na Kitajskem, predvsem pa v 2. stoletju, ko je bil budizem kot religija priznan s strani kitajskega vladarja) sinteza večih filozofskih in verskih naukov.

To velja za vse religije na Kitajskem, kot tudi na Japonskem. V kitajski in japonski deželi ni nič posebnega, če človek v sebi združuje različne nauke, če časti božanstva večih različnih religij in spoštuje ter se udeležuje različnih verskih obredov. Lep primer je odnos konfucianizma in taoizma: ravno skozi razprave o nasprotjih obeh naukov, sta obe filozofiji in verstva razvila in poudarila svoje posebnosti, obenem pa tudi sprejemala eden od drugega in se s tem nadgrajevala.

Taoizem bi lahko v osnovi razdelili v dvoje smeri ali naukov:

1. Filozofski taoizem (tao-chia), ki temelji na naukih knjižnega dela Tao te king, katerega avtor naj bi bil Lao Tse. Razprave o tem ali je avtor omenjeni taoistični filozof ali jih je bilo več, so nesmiselne, pomembno je, da to delo štejemo kot sveto pismo taoizma, ki ima tako filozofski pridih, predvsem pa je klasično delo misticizma, izrednega pomena tudi v verskem taoizmu. Pisno delo Chuang Tsu, kar naj bi bilo tudi ime avtorja (Zhuang-Zi), ki v razpravah razlaga filozofijo in skepticizem v okviru ortodoksno filozofskega taoizma. Znana je njegova trditev, da je življenje omejeno, znanje, ki ga ponuja, pa neomejeno. In tukaj pride do zaključka, da s prizadevanjem omejenega doseči neomejeno, ni razsodno. Chuang Tsu je filozof, ki sicer vključuje tao v svoj koncept, obenem pa dokaj logično in realno gleda na harmonije v odnosih narave in človeka, vendar nekaj višjega ali zunanjega izključuje. Nekateri poznavalci ga štejejo med predhodnike relativizma.

2. Verski taoizem (tao-chiao) izhaja prav tako kot tao-chia iz knjige Tao te king. Vendar so mnogo bolj vplivale na razvoj in oblikovanje verskega taozima kasnejša taoistična gibanja in skupine, kot so: Tianshi Dao (ustanovitelj Zhang Daoling leta 142), Zhenyi Dao ( 618. leta), Quanzhen (ustanovitelj Wang Chongyang – v 12. stoletju in še različne kasnejše taoistične smeri, ki so poudarjale vračanje k izvoru taoizma, naukom Lao Tse-a.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov se pojma tao-chia in tao-chiao ne razlikujeta, ter so zadevo poenostavili (glede na prejšnje razlikovanje v primeru konfucianizma) in obe smeri poenotili, čeprav so razlike med filozofskim in verskim – mističnim taoizmom očitne.

Beseda tao (dao, daa) se prevaja lahko kot pot, pot življenja, pa tudi način. Ima tri pomene: je končna resničnost; počelo, ki vodi vesolje in način življenja v skladu, harmoniji z naravo in vesoljem. Kot osnovne vrline taoizma Lao Tse v knjigi Tao te king (poglavje 67) navaja tri dragulje taoizma: sočutje, zmernost in skromnost. Taoisti se na splošno osredotočajo na naravo, odnos med človekom in univerzumom, na zdravje in dolgo življenje, ter na Wu Wei, ki pomeni aktivno pasivnost ali preprosto ukrepanje v skladu s taom.

Taoizem nikakor ne moremo strogo opredeliti kot religijo ali kaj drugega določenega, niti kot filozofijo, ne kot ezoterična znanja, čeprav vsebuje vse to v sebi. V bistvu je taoizem način življenja, je spremljanje sveta in človeka v odnosu narave in univerzuma. Je, kot nekateri pravijo, opazovanje reke življenja, ki teče mimo tebe, vendar ne kot popolnoma pasiven opazovalec, temveč biti dejaven v nedejavnosti. To je paradoksalna teorija vezana na praktično (ne)dejavnost…vendar tako je – v taoizmu.
Taoizem v smislu religije, kot tudi filozofsko, ni bil nikoli enoten, temveč so ga v preteklosti, kot tudi sedaj, sestavljali različni nauki, ki so izhajali iz različnih razodetij posameznih modrecev, kultov in skupin. Velik vpliv na taoizem je imel tudi budizem, predvsem iz mahajanskega budizma na Kitajskem oblikovani chan (zen budizem). Vendar o tem kasneje.
Taoistični nauki so dokaj različni, kot smo dejali, vendar pa je nekaj vseeno temeljnih načel, katerim sledi večina sekt in različnih taoističnih gibanj. Temu bi lahko dejali ključni nauki taoizma.

– Tao (dao): izvor taa kot ezoterične in obenem ezoterične doktrine najdemo tako v kitajskih filozofskih razlagah in religijiah (tudi konfucianizem, predvsem pa v taoizmu), kot tudi v večini vzhodnoazijskih religij. Tukaj podajam obrazložitev taa, kot je to napisal Lao Tse v začetnih vrsticah knjige Tao te king:

Pot, na katero se lahko podamo, ni večna pot.
Ima, ki ga lahko imenujemo, ni večno ima.
Kajti iz brezmejnega izvira nebo in zemlja,
brezmejno je imenovano: mati neštetih stvari.
Večno brez hrepenenja, osvobojen želja, lahko človek spozna skrivnost.
Večno v hrepenenju vidi le pojavni svet.
Oba prihajata iz istega vira, toda njuni imeni se razlikujeta:
tema znotraj teme, pot do vse skrivnosti.
Nešteto stvari na svetu raste in se kasneje vrne k izvoru,
medtem ko jih človek opazuje.
Tišina, to je ima za povratek k izvoru,
izpolnjevanje tega je večna narava.
Poznati večno, pomeni razsvetljenje;
nepoznavanje večnega pa prinaša nesrečo.

Tao bi lahko opredelili z bivanjem in ne bivanjem, večnim spreminjanjem in gibanjem, s pretokom kozmične energije, z naravnimi zakoni, je absolut, ki ga lahko doživiš le v ekstazi božjega razodetja…Tao je za nekatere abstrakten pojem, za druge način življenja. Sama definicija je neumestna, ker gre za razumevanje življenja in dogajanja, kar lahko razberemo iz vrstic v Tao te king.

– Te (de) je vrlina, moč, psihični magnetizem človekove osebnosti, celovitost, je manifestacija tao v vseh stvareh. Je razumevanje nenehnih sprememb narave ter razmerja med življenjem in smrtjo.

– Wu wei je osrednji koncept taoizma. Prevod bi lahko bil: nedejavna dejavnost, pasivnost ali pa nenačrtovano dejanje. Wu wei vključuje v svojem konceptu vedenje o tem, kdaj naj človek deluje in kdaj ne, kot tudi razumevanje wu wei kot naravno delovanje. O tem je Lao Tse napisal: Poti ljudi so določene s potjo neba, poti neba so določene s potmi taa, tao pa je nastal sam od sebe. V bistvu pa v konceptu wu wei ne gre toliko za popolno pasivnost in prepuščanju se toku reke, temveč za premišljeno aktivnost, ki temelji na opazovanju in razumevanju delovanja samih procesov, ki pogojuje odločitev najmanjšega možnega delovanja ali pa tudi ne. Podobno bi lahko dejali, da taoist ni ortodoksni pacifist, vendar bo opazoval dogajanje in če se ne bo mogel izogniti delovanju, bo to storil v najmanjši možni – potrebni meri. Delujemo le toliko, kolikor je potrebno, da vse skupaj spet pride v harmonijo taa, torej naravnega ravnovesja. Cilj wu wuija pa je osvoboditev iz svoje poti. Osnova taoistične etike je, da bi ljudje posnemali sproščenost narave.

– Pu je koncept, ki se navezuje na wu wei, pravzaprav je metafora za stanje wu wei, soglasja in usklajenosti z procesi, ki se odvijajo v naravi, v univerzumu. V stanju pu, ni ničesar narobe ali prav, dobro ali slabo, obstaja stanje, ki je neobremenjeno z izkušnjami in znanjem, obstaja samo pristno doživetje – zaves, brez oznake in definicije, je stanje slediti wu wei.

– Jin jang: teorija polarnosti – kitajska filozofija nasprotij, ki govori o jinu in jangu, sega daleč v preteklost. Najdemo jo že v šamanskih pogledih na svet, na katerih temelji tudi kitajska filozofija. Na Kitajskem obstajajo legende in miti o nastanku enotnosti nasprotij. Stvarnik sveta Ban-gu je po legendi prakaos univerzuma presegel z uporabo obeh, medsebojno odvisnih polov vesolja – jinom in jangom. Sestavine vesolja je razdelil na lahke elemente janga in ustvaril nebo, težke elemente jina pa je uporabil za stvaritev zemlje. Drugi mit govori o Fu-xi-ju, prvem od treh vzvišenih kraljev, ki naj bi vladal v tretjem tisočletju pr. n. št. Njegovo soprogo Nu-gua so častili kot stvarnico človeštva. Ko je na zemlji nastal tak red – človeštvo, sta se Fu-xi in Nu-gua združila, upodobljena sta s prepletenima zmajevima repoma in simbolizirata medsebojno pripadnost dveh nasprotij oziroma dveh razvojnih oblik ene izvorne sile. Na ta način sta predstavljala temeljno načelo, ki je v poznejši kitajski filozofiji znana kot jin in jang. V 6. stol. pr. n. št. (konfucianizem, taoizem) je prišlo do velikega preobrata v kitajski religiozni in filozofski miselnosti. Prejšnji neenakovreden odnos med duhovnim in materialnim svetom je prepustil mesto novemu modelu, ki je uresničil zamisel o jinu in jangu – dveh enakovrednih svetovih.
Premik od nedejavnega bivanja, v oblasti narave v poskus vzajemnega delovanja z njo, je bistven za razumevanje kitajskega pogleda na ustvarjanje ravnovesja in harmonije. Istočasno se je razvila filozofija o modelu trojstva – neba, zemlje in človeka, kjer ima človek osrednjo vlogo pri uravnavanju neba in zemlje, janga in jina, pravzaprav celega vesolja. Taoistična misel sprejema še vedno trojstvo neba, zemlje in človeka, vendar je vloga človeka tukaj manj aktivna, ne posega toliko v delovanje neba in zemlje, temveč je bolj pasivna. S tem naj bi človek dosegel izpopolnjenost in zadovoljstvo, ko bi se prepustil toku in postal del poti tao ali daa. Vendar to še ne pomeni popolne pasivnosti v taoizmu, gre za trdno prepričanje, da je človek na svetu z osnovno zalogo moči, ki jo mora varovati, po možnosti pa še povečevati.

Gre za to, da človek nekaj naredi zaradi stvari same, ne zaradi svojega osebnega prepričanja. Na primeru prastare Kitajske, vidimo da sta jin in jang tista, ki tvorita, sta dopolnilna aspekta tai-chija, kar bi lahko pomenilo končno absolutno, princip, po katerem se vse ravna. Po starodavnem kitajskem verovanju prihaja torej vsak pojav, dogodek, iz vzajemnega delovanja teh dveh principov. Do razlik med pojavi prihaja zaradi spreminjajoče se porazdelitve jina in janga. Dokaj podobne koncepte srečujemo v mnogih religijah, predvsem dualističnih. Jin in jang se odraža povsod v nas in okoli nas, s tem nam tudi pomaga pri razumevanju mnogih problemov in bolezni človeka.
Pojem jina in janga prihaja iz daljnega vzhoda, toda podobna prepričanja, kot sem omenil – obstajajo v večini svetovnih kultur in tudi religij, filozofij ter mističnih šol. Tako tudi koncept moderne fizike dojemanja vesolja govori o silah, ki so med seboj v interakciji, torej govorimo o polarnosti. To govori o tem, da se univerzalno energetsko polje (či, prana, bioenergija) izraža skozi harmonično sintezo nasprotij; negativno in pozitivno. Po tej teoriji obstaja še nevtralno – harmonija obeh nasprotij, temu pravimo polarnost ali pa jin in jang po kitajski filozofiji. Jin in jang simbolizirata dve navidez nasprotujoči se sili, ki pa sta v soodvisnosti. Brez jina, ni janga, brez teme, ni svetlobe, brez ženske, ni moškega, brez mirovanja, ni gibanja. Jang predstavlja aktivni, moški, vroč in svetel ter znanstveni koncept, medtem, ko jin pokaže svojo naravo skozi pasivnost, hlad, žensko, temo in duhovnost. Sta principa, ki se usklajujeta, dopolnjujeta in se pojavljata v medsebojni interakciji v vsem univerzumu. Ta koncept jina in janga je bil v taoizmu prvič uporabljen v smislu wu ji (praznina, nična točka, breztelesnost…), o čemer je prav tako pisal Lao Tse v svojem delu. Jang in jin sta nerazdružljiva v kozmičnem aspektu absolutnega dojemanja in razumevanja nastanka, bivanja in vsega, kar je.

Taoizem med drugim tudi poudarja odnos človeka do univerzuma, kot mikrokozmos napram makrokozmosu, kar je sorodno hermetični maksimi, katere avtor naj bi bil Hermes Trismegistus: Kakor zgoraj, tako tudi spodaj. V tem smislu naj bi tudi veljalo, da človek lahko razume vesolje in njegovo delovanje šele, ko razume in spozna sebe.

Tagi
Pokaži več

Matjaž Bogdan Zepan

Bil je ustanovitelj Društva Spoznanje. Je avtor številnih strokovnih člankov ter knjig.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !