Če molekule hrane gradijo telo … potem je um zidar, ki izbira opeke

Svoj čas najstarejša ženska na svetu, Francozinja Jeanne Louise Calment, je kadila do svojega sto sedemnajstega leta. Očitno zanjo ni veljalo, da »cigareti škodujejo zdravju« ali da povzročajo raka.

Znanec, ki je prenehal kaditi dvajset let nazaj, pa je umrl v zgodnjih petdesetih zaradi posledic kajenja.

Mnogo ljudi se prehranjuje z – dobesedno – najcenejšo hrano, ki jo najdejo. Torej ne gledajo na hranilno vrednost, kalorije, vsebnost »E-jev«, na količino prisotnega sladkorja in podobno. Ob tem ne telovadijo, ne hodijo, ne meditirajo, ne vzamejo si načrtnega časa za počitek in podobno. Pač pa zgolj »počnejo običajne stvari«, da preživijo dan, ki je – bolj kot ne – enak prejšnjemu: služba … pozno kosilo … delo okoli hiše ali obisk gostilne … večerja in televizija ali pogovor z družbo. So zadovoljni in vsaj povprečno zdravi.

Poznam primere ljudi, ki so svojim prehranskim navadam namenjali ogromno pozornosti, časa in denarja. Skrbno so izbirali izdelke … uživali so več ali manj zgolj surovo in ekološko pridelano hrano … vsak dan so pojedli priporočeno količino in točno določene hranilnih snovi … zraven so jemali še prehranske dodatke … redno še meditirali … se veliko gibali na svežem zraku in nasploh živeli v skladu z zdravim življenjskim slogom.

Danes tega ne počnejo več.

Mnogi so se vrnili v »običajen življenjski stil«, velikokrat tudi zaradi bolezni. Nekateri pa so zapustili ta svet v svojih najlepših letih; zaradi zdravstvenih težav oziroma hujše bolezni.

Kazalo

Eden ključnih dejavnikov pri prehrani je – um

Dolgo časa ni bilo raziskovalcem in zdravnikom jasno, zakaj se to dogaja. Zasluge so večinoma pripisovali specifičnemu imunskemu sistemu in genetiki; nekateri so pač bolj naravno odporni in drugi manj.

Šele zadnje čase je na voljo razlaga, ki je ne samo logična, pač pa tudi znanstveno podkrepljena in je z njo možno zadovoljivo razložiti prav vse primere.

Morda jo je še najlepše ubesedil Dr. Bruce Lipton, celični biolog in bivši predavatelj na Stanfordski univerzi. V enem izmed intervjujev* je razkril vpliv hrane na telo oziroma vpliv uma na vsrkavanje hranilnih in škodljivih snovi iz hrane.

»Naše prepričanje je lahko: Zdaj, ko sem nekaj pojedel, je to v mojem telesu. Dejstvo je nekoliko drugačno. Če nekaj damo v usta, hrana pride v prebavni trakt. Ta pa je kot cev – če bi celotni prebavni trakt razvlekli v ravno linijo, bi dobili cev z luknjo na eni in na drugi strani. In če bi z lučjo posvetil na eni strani, bi svetlobo zagledali na drugi,« pravi Lipton.

Splošno prepričanje je, da hrana v prebavnem traktu nekako uhaja, pronica v telo. To pomeni, da bi zaužite sestavine avtomatično končale v telesu. Vendar je telo preveč inteligentno, da bi iz hrane posrkalo vse, kar damo v usta. Telo zelo načrtno in natančno izbere, kaj želi vsrkati iz prebavnega trakta; tako, da zgradi, dovrši strukturo oziroma manifestira prepričanje, ki se odvija v umu.

Kaj to pomeni? Lipton razlaga: »Če imamo samodestruktivno prepričanje – torej tako, ki vodi do raka; na primer, stres ali jezo – telo ne bo iz hrane izločilo hranilnih snovi, saj to ni tisto, kar išče; naloga je manifestirati rak! Ne na zavedni ravni seveda, pač pa se to dogaja na nezavedni ravni.«

Torej, če smo v stresu, ne bomo iz hrane vsrkali blagodejnih snovi, pač pa le tiste gradnike, ki bodo lahko v telesu »zgradili« destruktivno stanje, ki je odraz oziroma odsev prepričanja v umu. Z drugimi besedami, če stanje uma izraža negativno prepričanje, telesna inteligenca išče v hrani snovi, s katerimi bo lahko dobesedno zastrupilo oziroma uničilo telo.

Več v knjigi Zdravje je v nas

Telo je dejansko ogledalo naših prepričanj

»Naloga uma je ustvariti koherenco (medsebojno povezanost, odvisnost, op.a.) med prepričanji in realnostjo, v kateri živimo,« pravi Lipton.

Iz tega sledi, da kemijo našega telesa določa zaznava okolja. Kaj vidimo okoli sebe in, še predvsem, kakor si te stvari razlagamo, predstavlja temelj delovanja naših organov.

Kako telo po navodilu uma manifestira bolezen

Postopek je enostaven. Naš pogled nase, na druge in na svet oblikuje v nas določeno misel, ta pa čustvo. Vsak tak proces ustvari v možganih kemične elemente, ki se prenesejo v kri in naprej do vsake celice.

Celica – ki deluje kot samostojna enota oziroma kot »miniaturni človek«, kot to pravi Lipton – kljub lastni inteligenci vedno naredi tisto, kar ji naroči um. Če um izrazi negativno prepričanje, bo celica le prezrcalila to energijo. Skratka, celica v telesu ni sposobna narediti nič drugega, kot da ugodi predstavi uma.

Lahko si zamislimo, da je naše telo v bistvu le petdeset milijard samostojnih enot (celic), ki privrženo sledijo navodilu uma ter brez upiranja ali izražanja lastne volje izpolnjujejo ukaze.

Zato lahko jemo najboljšo možno hrano, a če imamo ob tem negativno predstavo o svetu, telo enostavno ne bo vsrkalo hranilnih snovi. Po drugi strani pa bo iz hrane posrkalo snovi, ki telesu škodujejo; tako se bo telo odzvalo na predstavo uma oziroma »uresničilo navodilo«, ki je prišlo do celic iz možganov: če je sporočilo »samodestrukcija«, bodo celice sledile navodilom.

Enako bodo celice sledile pozitivnemu sporočilu. Če se po krvi do celic prenesejo kemični elementi, ki izražajo zadovoljstvo in pozitivna prepričanja, se bo celica »odprla«, da bo lahko prejemala hranilne snovi, izločala strupe ter se obnovila.

Poleg tega lahko kemične spojine ustvari tudi um, brez hrane; ali pa jih telo vsrka skozi onesnažen zrak, skozi kožo, se odzove na zemeljsko sevanje in podobno. (To je odgovor za tiste, ki pravijo, da uživajo izključno zdravo hrano in je nemogoče, da bi zboleli.)

»Kaj spreminja kemično sestavo krvi? Možgani. Od česa je odvisno, kaj možgani pošljejo v kri? Od zaznave sveta, v katerem živimo,« dodaja Lipton.

»Naša prepričanja ne bodo oblikovala zgolj naših genov, pač pa tudi naše obnašanje, ki se bo prilagodilo tem prepričanjem. Če imamo pozitivna prepričanja, nas bo naša naravnanost in tudi geni vodili do zdravja in sreče,« zaključi Bruce Lipton.

Ta dognanja med drugim potrjuje še eden izmed vodilnih znanstvenikov današnjega časa, raziskovalec dr. Joe Dispenza.

Zakaj hrana ne more nikoli biti rešitev za telo, če ob tem um ni v ravnovesju

Dispenza je v enem izmed rednih teleseminarjev** povedal nedavno izkušnjo s televizije. »Voditelj me je na vsak način želel pripraviti, da rečem, da je prehrana rešitev za vse. Nisem se želel pogovarjati o tem, preden ne razložim bistva. Če živiš življenje v vznemirjenem stanju (stresu), to vpliva tudi na fiziologijo telesa,« je rekel in nadaljeval.

»Več krvi gre v okončine in manj v notranje organe, kajti v stanju stresa se telo pripravlja na napad ali nagel umik. Lahko jeste odlično, ekološko pridelano in nasploh najboljšo možno hrano … surovo oziroma neobdelano hrano … a če je telo v tem stanju napetosti, ni energije oziroma se ne odvija prebava. Metabolične funkcije, ki razkrajajo in presnavljajo hrano, ne delujejo,« zaključuje Dispenza.

Podobno ugotavljajo mnogi raziskovalci po svetu. Ko smo v stanju stresa, telo deluje po principu »priprave na zaščito življenja«, saj ne zna razločiti, ali je telo v resnični fizični nevarnosti ali smo le na vratih opazili soseda, ki smo mu dolžni denar (ki bi mu ga morali že pred tedni vrniti).

V obeh primerih um zazna nevarnost in telo se odzove enako – zavzame »borben položaj«: energija, kri in hranilne snovi gredo v roke, noge in mišice … poveča se koncentracija … zaznava vida in sluha … zategnejo se mišice in podobno.

Telo je napeto kot struna in lahko skoraj slišimo, kako se pretaka adrenalin.

V tem stanju, ko se telo dejansko obnaša kot da stojimo pred napadalno zverjo, telo odklopi »nepotrebne porabnike« energije, da je ima več za napad oziroma beg. Žal med zelo velike porabnike sodi tudi imunski sistem, prebava oziroma presnova in tako naprej.

To pomeni, da v stanju stresa telo ne more učinkovito predelati hrane, saj enostavno nima resursov za to dejavnost – vso energijo porablja za stanje »borbene pripravljenosti«.

Zato hrana ne more biti rešitev za telo. Lahko je pomočnik, ki ponudi odlične gradnike za izgradnjo novih celic ter obnovo … a še vedno je »Mojster« (um) tisti, ki bo izbral opeke in jih vgradil v zgradbo.

Ali to pomeni, naj prenehamo jesti kakovostno in hranilno hrano? Nikakor ne …

Izbirajmo najboljšo hrano; po možnosti tako, ki je pridelana doma ali v poznanem, lokalnem okolju. Uživamo jo čim bolj svežo in čim manj obdelano.

Vendar ob tem ne pozabimo na vlogo uma.

Tudi taka, skrbno izbrana hrana nam ne bo pretirano zalegla, če ne bo zaužita v pozitivnem vzdušju.
Ne le, kaj jemo … pač pa tudi zakaj, kdaj in predvsem kako jemo

Pred obredom si vzemimo trenutek, da se sprostimo, odpravimo begajoče misli, se osredotočimo in posvetimo obredu. Stanje hvaležnosti in radostnega pričakovanja je tisto, ki telesu omogoča iz hrane vsrkati hranljive snovi.

Jejmo počasi in z zavedanjem. Dobro prežvečimo vsak grižljaj, saj telesu tako še bolj pomagamo telesu pri razgradnji hrani. Med obrokom čim bolj ohranjajmo zavedanje, da v telo pravkar vnašamo prave gradnike … in kako jih tudi »mojster um« z veseljem sprejema.