Telo – tempelj duše

OGLAS

Telo … tempelj, v katerem prebiva Duša. Čudovit tandem, vsak neponovljiv.

Dandanes je telo zlorabljeno, največkrat s strani nas samih. Moj namen ni pisati o abecedi zdravega življenja, niti o številnih raznovrstnih obsesijah. Poraja pa se mi vprašanje: Kdaj so nam uspeli podtakniti kvazi ideale o lepoti, ki puščajo kot sito in s tem posledično povzročili, da smo izgubili stik z lastnim telesom?

V procesu odkrivanja smisla lastnega obstoja in samospoznavanja ima sprejemanje celotnega sebe ključno vlogo. Dokler ne sprejmemo vseh aspektov, vključno s fizičnim telesom, stopicamo na mestu. Te stopničke se ne da preskočiti, pa bi si marsikdo želel. Ne moremo izkušati izpolnjenosti, dokler zavračamo del sebe. Nemogoče.

Ne verjamem v »grdo« telo.

»Grdo« telo ne obstaja … je izmišljotina. Je predsodek.

Otežujemo si življenje, ker ne vidimo dlje od svojega nosu. Ujeti v okvire družbe, škodljiva pravila in večne iluzije, ki ne dovoljujejo svobode … svobode »biti takšen kot sem«.

Vsako telo je čudež samo po sebi in je vredno najnežnejše pozornosti in spoštovanja. Kako mi ravnamo z njim pa je naša odgovornost in tudi odraz zrelosti.

Čas je, da ga sprejmete. Da se sprejmete. Kadar ste v krču, prežeti s sramom in izolirani zaradi skrivanja, izgubljajte dragocene trenutke. To telo je vaše … eno in edino. Ljubite ga. Brez njega ne bi mogli obstajati v tej dimenziji.

Sprejemanje izvira v globinah Duše … ne gre za površinsko in površno všečnost, temveč za čaščenje Lepote Stvarstva … občudovanje celotne Kreacije – vsega, kar obstaja. Nobeno telo ni napaka, temveč popolna dovršenost.