Torzijsko polje – čudežna rešitev za naše težave

Kvantne metode samorazvoja in terapevtskih pristopov

V zadnjih letih se je na področju zdravilstva in osebne rasti pojavilo več tako imenovanih kvantnih metod, za katere prevladuje mnenje, da so bistveno učinkovitejše od klasičnih. Eden od avtorjev knjig, ki govorijo o tej tematiki je tudi Tadej Pretner, ki je pred leti v Sloveniji vodil Šolo za bioterapevte, zadnjih pet let vodi Šolo osebne rasti, predava pa tudi v Kolebnici, šoli za kvantne preskoke. V avgustu 2018 je bila prva od njegovih enajstih knjig prevedena v nemški jezik. Gre za knjigo Der Weg zur ganzheitlichen Persönlichkeit – Methoden der Selbstentwicklung in Theorie und Praxis, zato je Tadej pravšnji sogovornik, ko gre za vprašanja glede vrst in učinkovitosti modernih kvantnih metod.

Med bolj znanimi kvantnimi metodami so Reconnection, Erica Pearla, ki ga je razvijala tudi Anja Petrović in ga trži pod imenom Tesla metamorfoza, Kvantni entraintment Franka Kinslowa, ti pa se ukvarjaš z metodo Equilibrium. Na kakšni osnovi delujejo te metode in v čem se razlikujejo od klasičnih?

Relativno znana je povezava med čustveno energijo, ujeto v naši podzavesti, destruktivnimi vedenjskimi vzorci in nenazadnje boleznimi. Številni terapevti naravnega zdravljenja očitajo klasični medicini, da se ukvarja zgolj s simptomi (fizično obolenje), sami pa skušajo najti vzrok, zakaj je do bolezni prišlo. A glede na to, da smo del iste zavesti, v kateri »vse vpliva na vse« in da živimo hkrati v več dimenzijah, je jasno, da so naši poskusi, da si vse skrivnosti življenja pojasnimo in vstavimo v nek koncept, čista iluzija. Kako bi le lahko bilo drugače, če pa lahko naši možgani obdelajo le 0,002% vseh dražljajev in informacij, ki jih naš sistem avra – fizično telo prestreže. Tudi v umetnosti npr. pravijo, da lahko resnično razume umetnika le tisti, ki je z njim duhovno na približno enaki ravni. Kako bi torej lahko razumeli kreacije Boga oziroma univerzalne zavesti potom analize, ki jo opravijo naši možgani?

OGLAS

Poleg tega deluje vesolje tako, da se krepi tisto, na kar usmerjamo pozornost, zato iskanje vzrokov težav fiksira naš um na destruktivne situacije in čustva, ki jih začnemo opažati v okrepljenem obsegu. Ko torej govorimo o klasičnih metodah, so precej boljše tiste, ki so usmerjene neposredno na procesiranje podzavestnih energij. Takšne so recimo različne oblike povezanega dihanja.

Za razliko od klasičnih tehnik in pristopov, pa temeljijo kvantni pristopi na torzijskem polju oziroma skalarni energiji in nekaterih kvantnih dejstvih. Kvantni pogled na ustroj vesolja namreč pravi, da poleg fizične realnosti, ki jo zaznavamo s petimi čuti, obstaja nešteto drugih, paralelnih realnosti, ki v našem tridimenzionalnem okolju niso manifestirane. Nekdo je na primer lahko v našem pojavnem svetu bolan, obstaja pa vrsta nemanifestiranih realnosti, v katerih je popolnoma zdrav. Torzijsko polje povezuje pojavni svet z nemanifestiranimi realnostmi. Predstavlja torej most med stanjem, v katerem smo bolni in ozdravitvijo, ki je načeloma lahko trenutna, običajno pa vsaj precej hitrejša kot pri klasičnih pristopih. Ena od zakonitosti pojavnega sveta je determiniranost s časom; za vsako spremembo je potreben določen čas.
Torzijsko polje, s katerim delamo pri kvantnih metodah, nam omogoča delovanje zunaj te zakonitosti – do spremembe lahko pride trenutno ali zelo hitro. Cilj ni le goli umik nekega problema, ampak to, da ga presežemo v smislu dualnosti vzroka in posledice. Pri delu s torzijskim poljem nismo usmerjeni na problem, ampak na zavedanje sprememb, do katerih tekom delovanja torzijskega polja prihaja.

Torzijsko polje ima poleg izjemnih sprostitvenih in revitalizacijskih kvalitet tudi lastnost, da korigira nevronske povezave, ki so pravzaprav odgovorne za naše notranje napetosti, neadekvatne reaktivne odzive in posledično stanje fizičnega zdravja.

Kakšne pa so razlike med posameznimi kvantnimi metodami. Ali lahko za katero rečemo, da je boljša od drugih?

Ukvarjam se z metodo equilibrium, ki jo tudi sam razvijam, v druge metode pa se nisem kaj prida poglabljal, tako da ne bi razpravljal o tem, katera je najboljša, sploh zato, ker so za uspešnost katerekoli pomembni predvsem energijska pretočnost in osebnostna izgrajenost izvajalca metode. Zato bi uvodoma izpostavil predvsem to, da se mi zdi skrajno neprimerno, da izvajalce nekaterih od kvantnih metod »usposabljajo« na vikend seminarjih. Sam učim metodo equilibrium v okviru enoletne šole in lahko rečem, da je po enem letu le približno 30% udeležencev usposobljeno za zares kvalitetno delo s torzijskim poljem, ostali pa za to potrebujejo več časa. No, nekatere razlike med metodami seveda so. Do nekaterih bistvenih razlik prihaja predvsem pri terapevtskem delu, pri katerem izvajalci večine kvantnih metod delajo z dinamičnim torzijskim poljem in brezkontaktno, torej tako, da se klienta ne dotikajo, pri equilibriumu pa delamo s statičnim torzijskim poljem in kontaktno.

Kakšna je razlika med dinamičnim in statičnim torzijskim poljem in kakšne so prednosti oziroma pomanjkljivosti kontaktnega in nekontaktnega dela s klientom?

Dinamična torzijska polja se širijo skozi prostor in imajo sposobnost prehoda skozi materialne ovire, s tem, da jih nekateri geometrijski objekti prestrežejo in akumulirajo v delu svoje notranjosti. V piramidah se npr. torzijsko polje akumulira v spodnjih 85% prostora, v konici pa ne, v stožcih v srednjih 65% prostora, v kupolah v zgornjih 55% prostora in v kockah v zgornjih 15% kocke. Po ruskem astrofiziku Nikolaju Kozyrevu je hitrost, s katero dinamična torzijska polja potujejo skozi prostor, milijardo krat večja od svetlobne hitrosti, z razdaljo pa ne prihaja do nikakršnih izgub energije.

Pri statičnem torzijskem polju pa ustvarimo vrtinec torzijskega polja tako, da je klient, ki običajno sedi, v njegovem središču. Ta vrtinec prekine silnice univerzalnega prostora, v njem pa nehajo veljati fizikalni zakoni. Ker je v središču vrtinca torzijsko polje najbolj intenzivno, fizično pa se nahaja blizu cone hrbtenjače, v kateri so jedra večine čaker, sem prepričan, da omogoča ta tip torzijskega polja večje in hitrejše spremembe, od dinamičnega.
Pri tem je pomembno tudi to, da delamo kontaktno, saj s fizičnim kontaktom klientu pomagamo ozemljiti podzavestne čustvene energije, ki pri tem preidejo v procesiranje. Res pa je, da je pri kontaktnem delu veliko večja verjetnost, da pride do preskoka nekega fizičnega ali energijskega problema iz klienta na terapevta ali obratno, zato tudi poudarjam, da je ključna usposobljenost terapevta. K temu sodi, da ima sam dobro povezavo z energijo Zemlje, močno eterično telo in da je sposoben med delom vzdrževati stanje brez misli.

Praviš, da metodo equilibrium sam razvijaš. Od kod sploh prihaja in na kakšen način jo razvijaš?

Equilibrium je bil prvič predstavljen pred približno 25 leti v Londonu na neki Zen delavnici, vendar metode nihče ni spromoviral tako, kot je recimo Eric Pearl Reconnection ali Frank Kinslow Kvantni entraintment. V osnovi je equilibrium učil delo s torzijskim poljem brez namere in z namero. Pri delu brez namere je bilo pomembno predvsem to, da izvajalec zna vzpostaviti stanje globoke sproščenosti in brez misli, v katerem torzijsko polje usmerja popolnost univerzalne zavesti. Pri delu z namero, pa se je pri večini pojavila težava – redko kdo je tako integriran, da mu ob vzpostavitvi namere ne bi vsaj malo ponagajal dvom, povezan z lastnimi sposobnostmi in želenim rezultatom. Zato sem najprej uvedel krmiljenje torzijskega polja z indijskimi mudrami. Ker so te mudre povezane z osnovnimi elementi (ogenj, voda, zemlja, zrak), je bilo za doseganje dobrih rezultatov potrebno tudi znanje specifične diagnostike, pri kateri neko zdravstveno težavo, ki jo želimo odpraviti, povežemo z deficitom oziroma suficitom posameznega elementa in potem s torzijskim poljem, usmerjenim z ustrezno mudro, naredimo korekcijo. Kasneje sem začel torzijsko polje vpletati v nekatere tradicionalne tehnike, recimo v japonski Jin Shin Jyutsu. Pika na i pa je bilo odkritje, da pride do najboljših rezultatov takrat, kadar v torzijsko polje vpletemo srčni utrip, kar je udarna tema knjige, ki jo trenutno pišem in je nekakšno nadaljevanje Der Weg zur ganzheitlichen Persönlichkeit. Na Nemškem knjižnem trgu se bo pojavila v letu 2019.

Omenil si, da je za kvalitetno delo s torzijskim poljem ključna energijska pretočnost izvajalca. Ali lahko poveš kaj več o tem?

Pojem energijska pretočnost je dejansko tako širok, da si zasluži podrobnejšo obrazložitev. Pri delu s torzijskim poljem je ključno, da dihamo s trebuhom – tako aktiviramo haro, smo v stiku s širšim poljem energije, poleg tega pa takšno dihanje aktivira parasimpatikus in nam pomaga v stanje brez misli. Fizično telo se namreč obnavlja takrat, ko je aktiven parasimpatikus, sicer ne. Pomembna je tudi moč eteričnega telesa in pretočnost nekaterih energijskih točk na telesu, od katerih so pomembne predvsem tri – zbirna točka, ki se nahaja med lopaticami in je ključna za dostop do drugih dimenzij, točka ming men (vrata življenja), ki se nahaja na hrbtenici, približno v višini popka, povezana pa je z našo avtentičnostjo in sposobnostjo revitalizacije ter kavzalna točka, ki se nahaja na zadnjem delu vratu, povezana pa je z našim zavestnim delovanjem in sposobnostjo inovativnih rešitev v problematičnih situacijah. Morda je zanimivo tudi to, da lahko zbirno točko in ming men aktiviramo z vajami akumulacije energije, kavzalno točko pa zgolj s pravilno držo glave. Popolnoma je namreč odprta takrat, ko držimo glavo v gravitacijsko nevtralnem položaju, ko je torej glava pokonci in jo v tem položaju ohranjajo predvsem stabilizacijske mišice. V fazi, ko zavestno ustvarimo torzijsko polje, se njegova intenzivnost nekoliko zmanjša takoj, ko glavo povesimo navzdol.

V drži glave je veliko simbolike – pokončna drža glave je dejansko značilna za ljudi, ki imajo nad situacijami nadzor, povešena pa za tiste, ki se situacijam in drugim ljudem podrejajo.

Ali obstajajo še kakšni drugi elementi, ki vplivajo na uspešnost dela?

Obstajajo in prav nenavadno je, da so nekatere ključne stvari precej neznane. Ključno je da znamo izbrati ustrezno lokacijo za delo s torzijskim poljem. Ne moremo namreč na vseh lokacijah narediti enako kvalitetnega. Najmočnejše torzijsko polje lahko naredimo na mestih, na katerih je nekoliko poudarjena Schumannova resonanca. Takšna mesta predstavljajo nekakšna meddimenzijska vrata oziroma vrata za stik z nemanifestiranimi realnostmi in pomembno je, da jih znamo poiskati. Poleg tega je dejstvo, da res kvalitetnega torzijskega polja ne moremo narediti kadarkoli. Magi preteklosti so recimo znali izračunati, kateri dan je primeren za neko energijsko operacijo. Najprimernejši so dnevi, v katerih je nestabilno zemeljsko magnetno polje. Na te spremembe vpliva aktivnost sončevih bakel, nanje pa konstelacije planetov – zato je tudi moč vnaprej izračunati, kdaj je za delo primeren čas. V praksi se lahko orientiramo na vrednost t.i. K indexa, ki je pokazatelj teh sprememb, giba pa se od 0 do 9. Višji je ta indeks, za večje motnje v zemeljskem magnetnem polju gre in kvalitetnejše torzijsko polje lahko vzpostavimo.

V okviru equilibriuma se ukvarjate tudi z manifestacijami želenih dogodkov. So te metode bistveno drugačne od klasičnih metod, ki temeljijo na tem, da se poistovetimo s čustvenim nabojem želene situacije?

Ko izvajamo manifestacije na klasičen način, torej z akumulacijo čustvene energije, lahko manifestiramo vse, kar podpira naša podzavest in se nam zdi mogoče. Vendar pa pri tem ostane vedno del naše energije na astralu zamrznjen kot karmična energija. Manifestacije, ki jih izvajamo v okviru equilibriuma, ne temeljijo na čustveni energiji, temveč na predaji namere univerzalni zavesti, s tem, da namero najprej mentalno in energijsko testiramo. Pri naši tehniki namreč univerzalna zavest sprejme le namero, ki je v skladu z našim bazičnim jazom, vse ostale namere pa zavrže. Osnovna tehnika je opisana v knjigi Der Weg zur ganzheitlichen Persönlichkeit, sem jo pa že nekoliko nadgradil, tako da jo sedaj izvajamo tako, da pri predaji namere torzijsko polje moduliramo z lastnim srčnim utripom.

Imam še eno zanimivo vprašanje. Terapevti različnih tehnik ozaveščanja so pogostokrat tudi kritični do tehnik procesiranja podzavestne čustvene energije s torzijskim poljem, češ da se klient pri tem ničesar ne nauči. Kakšen je tvoj odgovor na ta očitek?

Poznamo dve ravni učenja in sicer učenje na ravni analitičnega uma in učenje na dušni ravni.
Nič kaj dosti nam ne pomaga, če razumemo, zakaj imamo v življenju kup težav in se slabo počutimo. Priti moramo do tega, da se počutimo boljše, to pa na ravni analitičnega uma ne gre. Za kvaliteto življenja torej ni odločilen analitični um in razumevanje, od kod težave. Težave je treba pač odpraviti. Dokler torej razumemo določene probleme le na ravni analitičnega uma, se prenašajo v naslednje inkarnacije.
Drugi nivo učenja je učenje na dušni ravni. Nanaša se na sprocesirano podzavestno energijo. Če imamo npr. težave s strahom, nam torej k boljšemu počutju kaj prida ne bo pomagalo razumevanje, zakaj nas je nekaterih stvari in situacij strah; moramo ga sprocesirati. Ko v tem uspemo, preide znanje o strahu na raven duše in težav z njim več nimamo, tako da se ne prenašajo niti v naslednje življenje. In to nam omogoča torzijsko polje. Vse skupaj lahko nekoliko šaljivo primerjamo z zasmeteno sobo. Ko je soba polna smeti, vzamemo metlo in jih pomedemo, ne pa da izgubljamo čas z analizami, od kod kakšna smet.

Spraševala Tina Ogorevc Pavlin